Deklica mlada si,
saj ne veš kdo si,
ker ti povedal ni
tega še nihče.

Sama boš morala
modrost to izpiti
ali pa ne boš vedela,
zakaj življenje to te žalosti.

Noč...
ne morem spati
Sreča me razvnema
sreča...
globlja kakor morje
nežnejša kot rahel val na vodi
večja od sreče
čutenja poljuba najboljšega ljubimca
Sreča...
sreča majhnega metulja
sreča roke ki riše sonce
sreča solze drobne
v kateri misel Tvoja sije
v kateri se zrcalijo nebesa...

metulj

Ob potapljanju
v Tvoje lepe pesmi,
me zamika, da v sebi
bi zbudila pesnika,
mu velela napisati rime,
ki napisal jih še ni nihče,
v tem času zime.

Zamika me obleči
potapljaško si obleko,
v morske se globine potopiti
in lepoto njih, iz njih piti.

»Slovenec spet mori
Slovenca brata«,
čeprav sta v srcu matere,
povsem enaka.

Oba rodila,
oba povila,
oba dojila,
obema življenje podarila.

Mit noči kopni,
petelin kliče dan,
pred plimo in petjem ptic
molitev mrmram.

Med privezi spokoj plivka,
nad jambori bledijo socvetja zvezd,
vkrcam se na " Lotosov cvet."

Klečim pred njegovim obličjem,
zrem v sledove okrvavljenih ran,
tistih, ki mu jih je zadal človek,
križ ki opomni na njegovo pot.

Pa saj je moja molitev drugačna,
le polna želja globoko v zavesti,
Želim, da pomaga bolnim,
jim lajša bolečine, ozdravi.

Da prežene sovraštvo, napuh,
da pomaga nahraniti družine,
da ljudje za delo dobijo plačilo,
za enakopravnst med rasami.

Danes mučen sem

toliko…kolikor to sam želim

in hočem, kolikor sebi…njim

dovolim, saj vendar zase odločam.


Dnevu mučenikov,

njim se priklanjam,

na njih se spominjam,

na štirideset in vseh pobitih svetnikov.

Spomin nate
me veže
na čas
brezbrižni,
toplih tvojih dlani,
nežnega božanja po laseh;

podoba tvoja
je vedno v meni globoka,
neizbrisna, nepozabljena,
usidrana je vame,
vero…moč za naprej mi daje;

vedno prihajam k tebi
v času dneva mater..vigredi,
poklanjam ti rože,
v dar ti jih dajem pomladne;

Tako so lepe,
tako so lepe,
to so pesmi Svete.

Njih avtor je Gospod,
ki ne pozna nobenih zmot,
v Večnosti prebiva
in pesmi te
po Svetu nam razliva.

»Žive naj vsi narodi…«
To ni napisal kdor si bodi.
Kaj res, »prepir iz sveta bo pregnan«,
ko bo Slovenec le en sam?

»Strašna slepota je človeka«,
ki služi mu ideološka vleka.
Kdaj boste enkrat že spoznali,
da preveč gorja ste priklicali ?

Sklenila družba v krčmi.
naporen praznik je pred njimi,
ga bodo krčmi malo počastili.

Težav na kupe, res so mučeniki,
v začetku mirni, zdaj že malo bojeviti,
se vsak od njih le pritožuje, le kaj jim je storiti...

Težko živeti je, kot ženske, vsak jih komandira,
trgovec drag, spet birt iz kože jih odira,
v službah, se zdi, vse v življenju jih zavira..

Zaradi svojih interesov
Nas nehajte moriti.
Pustite raje ljudstvu ,
Drug drugega ljubiti.

Bi še se radi klali,
Da ste boljši dokazali ?
Čemu služi vaše znanje,
Za obstoj , ali mesarsko klanje ?

ne spiš
bela breza
tvoje prhlo telo
se zvija od bolečine
mižiš

vpeta
v minljivost si
le ječiš v dotikih
razgaljena in tresoča
čakaš

Rdeč nagelj ti podarjam,
veš tebi, tudi vsem ženam, sveta.
za vse, kar si napravila, se odrekala,
za vse solze, ki si jih pretakala,
saj veš, tiste, ko si se čutila prizadeto,
osamljeno, neupoštevana, odrinjena,
trenutke ko ti je bilo težko,

Pa saj bi lahko našteval, vendar čutim,
vem da si bila žalostna,
da nisem morda dovolj cenil,
hotel videti širino tvojega srca,
toplino, tvoj dar razdajanja,
ljubezni brez pogojevanj,
neutrudnih rok.

Prava Mati sem Boga, ki je Sin
in hči njegova, čeprav njegova Mati.
Od veka je On rojen in moj je Sin,
v času sem rojena, pa vendar sem mu Mati.


On je moj Stvarnik in moj Sin;
jaz sem njegova stvar in njegova Mati.
Bil je božji čudež, da je moj Sin
večni Bog in da mene ima za Mater.

Dani se.
V mojem sotočju
Me z ostrimi kljuni
Zbiralci mrhovine
Cefrajo in pod
Njihovimi kremplji
Skeli le drobir
Luknjičave popkovine
Iztrgane iz tvojega drobovja.

Odvržem zlepljeno roženico
In se potopim v ostre kristale
Nemih zenic ...

kristal zažre se
v oko, ko solza
solzo stke

ni odsev svetlobe,
le bleda senca
diamantnih sledi

po shojeni gazi
na licu zažari,
potone v zarezah dlani

jutranjost zora
ujetost lomljivosti
v kristalih ledu

mraz se zajeda
v ranljivost vejevja
le krik ptice v tišini

zaboli
brezbarvnost
samote

Prijateljica moja,
kako mi je drago,
da v času meglenem
si ob strani mi stala.

Z besedo in čutom
si mi narisala sliko
v kateri ni prostora
lažnim umikom.

Pogum in odločnost
si mi vložila v dlani,
še vedno obstajajo
ljudje brez laži.

Lani …
lani si bil Grand Zvijezda ,

Danes …
Danes le mrzel sij
oddaljenih galaksij ,

Jutri ...
Jutri ljubim te
kot nobeden nikoli,
vse moje je tvoje!

Mlinski kamni zdrobijo semena črk.
V moko Besede, z živo vodo in s kvasom vere
zamesim Evangelijev duh.

Vzhajana žrtev Božjega sina
se v ognju daritve
speče za vsakdanji kruh.

Nikoli ljubljena, nikoli objeta.
Lahko je le privid,
drugače ne bo sprejeta.

Nikoli razumljena, nikoli ogreta.
Od sLepih ljudi,
nikoli od Boga je na zemlji prekleta.

Se potiho razdaja, zdaj se celo prodaja.
(povsod je akcijska razprodaja).
Da se najeste ljubezni nebesne.

V odsevu zrcala čiste vode izvira
so ponosno nosili svoj sij diamanti.
Vsi drugi dragulji iz draguljarne
me k sebi vabili se vzvišeno smehljali.

Nekje v prašnem kotu zavržen in sam
sivi kamen je tiho osamljen ležal.
Ne njem le tri črke v poljubu spojene
skromno bliskajoč so ostajale neme.