Majhna hiška iz želoda.
V želodu majhen škrat.
V majhnem škratu, majhna duša,
v majhni duši, mnogo vrat.

Nad drevesom, zvezdna roža,
kakor krasen pisan cvet.
Vsak dan znova noč obkroža,
kakor vrtiljak planet.

Vzemi mi dlan
in z dotikom ponesi srcu objem,
vzemi besede,
da imele bodo sanje pomen
nezvestega časa, ki dušo mi kolje,
v raztrganinah dvoma jo nosi čez polje.
Ne dovoli, da odidem iz bede obupa
razpršenih sanj in spoznanj
pod težo bremena
sama in slepa
mimo izgubljenih toplih dlani.

Na osamljeni poti v led,
ti puščam nevidne preteklosti sled,
najine vrele, v eno spojene
ljubezni, neizgovorjenih besed.

Siva imam pramena,
to mladosti so imena,
z leti prikorakala so k meni,
nase vzela so bremena moja.

Čas in leta niso jih zlomila,
z mojih las so le barvo izmila,
kakor da prebeč je mila,
v mladosti si nabrala glava mila.

Med zvezdami potujem,
Vesolje raziskujem,
nič novega ne izvem,
a obupati ne smem.

Skrivnost se je razkrila,
vso žalost bo utopila,
iz nje bo radost naredila
in z njo ves Svet umila.

Razmetane misli,
oklofutane,
vas pobiram po kotih
med staro kramo.

V košaro vas dam
si postavim na ramo
in skrijem na varno
v srcu zaspanem.

Lahko sem sama nebeška milina,
srce, ki v celoti le zate utripa,
z menoj dotikaš lahko se nebes,
ko odvzemam težo najinih teles.

Lahko sem dobrota, roka v stiski,
glas razuma, jasne misli,
s srcem stopim ti v bran,
odženem strah in bolečino stran.

Lahko sem kaplja, potok bistri,
reka, morje, ki čustva čisti,
lahko sem val, njegova moč,
gora, puščava ali skrivnosten gozd.

Kot pesku v puščavi
v tej duši sanjavi
so volkovi si vrata odprli,
v srce divje so vdrli.

Nekje na peščeni brežini,
je meseca dih v bližini
zastal od prevelike razdalje,
kje ljubezen je in kje so sanje?

Če stopim čez obzorje
sivega dne.
Se tako k tebi gre?

Te najdem,
če skrijem pogled.
Je tam srca ti sled?

Se srečava,
če srce se v srce ozre.
Povej, se tako do ljubezni gre?

Ne znam postaviti v dan
tatoo, ki bolečino riše,
ne znam prebrati kakor piše,
da zapisan si na skrito stran.

Ne znam na tvojih krilih
padati v dvoma krivulje,
ne znam po tvojih merilih
narisati barv v očeh volkulje.

Poglej me še zadnjič,
pobožaj v slovo,
z dvignjeno glavo odidi
ne obračaj pogleda,
ne glej me v oči.

Vse v meni molči.

Led ovija zdaj spomine
in vse je mimo.
Ni več tvojih rok topline,
čas ovija se v zimo.
Piševa se v zgodovino.

Naj bo še tako strma pot,
naj bo trnje, kamenje in pekla vhod,
pravi čas usmeril se bo pogled,
za bolečino izgubljala se bo sled.

Sledi utripu mojega srca,
naj novo upanje ti da,
naj pokažejo se ti poti,
kjer nobenih ran več ni.

Med hišami se sprehajajo
dolge sence odsevov iz teles.
Roke tipajo, drsijo in božajo.
Stiskajo kljuke, odpirajo vrata v srce.

Z bistrimi zrkli zrejo v kukala.
Iz obeh strani se vrača topel odsev.
Le v snegu senčna sled stopala
ostane. In včasih v zraku napev.

Odsev utrujenega očesa in razpoka
v ogledalu, ki teče prav preko srca.
Nevidne solze polnočnega joka.
In zjutraj mora pozabljenih sanj.

Izteka se čas sivih oblakov
Mir ledenih rož se umika žuborenju novih hrepenenj
novim sanjam o prihodnosti
Sonce ... ožarjaš in spet greješ mrzle skrivnosti morij
da poiščejo nove čiste obale
da se na njih rodi novo življenje
nove še lepše sanje
ki si nam jih položilo v zibelko ... takrat davno ...
Izvabljaš še zaspano življenje iz najglobljih temin matere Zemlje
...kličeš k brstenju in zbujaš pomladne cvetove
da zažarijo
da zadišijo
da o Tebi ... ki tako dobro Te poznajo ... spregovorijo
Sonce čudovito ...

metulj

In zažarel je dan
vanj zbujena sem se znašla
srečna in svobodna
sredi let
sredi časa
ki je milosten do mene...
ker vsak trenutek ki mi je dan
je poln ljubezni Tvoje
Duša je je polna
Kaj torej je samota
Samota je ko daleč sem od Tebe
In kaj svoboda je - če ne večno biti v Tebi
Sreča ...
Prej sem jo srečala
ko moja je misel je plavala ... svobodna
in srečala je Tvojo misel
in njun objem je bil neskončno nežen in globok ...
O Bog ... tolikokrat dan vsak in venomer jo srečam ...
Nenehno njeno je žarenje ...

metulj

Grem v trgovino,
gledam okoli,
nakar prodajalka,
oblečena kot...
Tatu zmaj je bil viden,
ja na popku,
zlat obroček na jeziku,
pod nosom, mogoče še kje...

Ko solza po licu se ti spusti,
ko vsaka beseda smisel izgubi,
ko tesnoba notranjost razjeda,
ko žalost vate močno se zajeda,
ne pozabi name, ki v tebi živim,
z vsem tem s teboj se borim.

Moje ime ti je znano,
kot solza na dlan poslano,
to sem jaz, ki toplino širim,
vso bolečino zate omilim,
nikdar in nikoli se ne vdam,
pravo pot ti šepetam.

Razpelo

Ustavil sem se,
se mu poklonil,
ob znamenju samotne ceste,
Kristusovem razpelu,
njegovi preprosti, nezlagani podobi,
prižgani svečah, svežih rožah,

V hipu so me obletele slike.
podobe križeve poti,
nov začetek, upanje ljudem,
tudi tistim njegovim rabljem,
vsem trpečim, ponižanim,
upanju, odrešitvi.

Nisem isti kot včeraj,
Moje srce ne zdrži,
Vsaka misel k tebi plava,
Iščem tvoje nebeške oči.

Zdaj se novi dan prebuja,
Sanje lepe so bile.
Slišim pesem, ni mi tuja,
Zate bije moje srce.

Tisoč duš je hrepenelo,
Da ljubezen našle bi.
Tisoč src si je želelo,
Da ljubezen se rodi.

Objema me življenje, hrepenenje,
sončni žarek upanja,
toplote pri srcu,
utrip srca.

Poslušam,
torej sem tukaj,
vidim, čutim, občutim,
zdaj noč, pa spet svetlobo dneva.

Objel bi vse ki me imajo radi,
pa tiste z žalostjo v srcu,
da bi jim pregnal solze,
in jim polepšal dan.

Življenje je ptica iz sanj.
Iz teme drsi v luč nazaj.
In spet iz luči v temo,
vrača se znova v raj.

Če ljubiš, potem ljubi zdaj.
Nikar ne zapiraj oči.
Ne čakaj, ker ptica iz sanj,
je ptica. In ptica leti.

Naenkrat je tam le zlat prah,
kjer bil je še pravkar nekdo.
Nekdo, ki ga imaš tako rad,
je ptica iz sanj zdaj. In bo.

Zgrnili črni so se oblaki,
udarjajo strele z vseh strani,
dež, toča - boli,
tvoj nemir v moji duši.

Odpirajo tla se pod nogami,
razdvajajo se poti,
dvom, strah - tema pred očmi,
moje srce luč ti bo v temi.

Od podivjane reke krvi,
utrip kar ponori,
misel polna je zablod,
v mojem objemu najdeš pravo pot.

Ljubezen je ena sama,
čeprav včasih se zdi,
da potrebno je ločiti -
oni, jaz, Bog, ti.

Je ena vez, ki združi vse,
Božja ljubezen objema
tebe in mene in vse.
Ljubezen človeška se
pridruži in trudi.
Ko ves trud opusti,
ko se prepusti,
jo ogenj Božji zajame,
da vzplameni, zagori.

Zakaj se polžu s hišo nikoli ne mudi ?
Zato ker je vedno doma,
kjerkoli polzi.

Zato se tudi duša ne spušča v dir,
ker se kot za Boga, vname tudi zame
in venomer zre v lasten izvir.

V hiši niso doma prepir, zavist in bolezen,
moji sestri in brat
so volja, mir in ljubezen.