Ljubezen ... dober dan
Ptica čudovita
morje modrih sanj
rož neskončni travniki
radosti polna dlan
Šum tihe mesečine
dolgi sprehodi s peščenih obal ...
Rojstvo nedolžnega otroka
ki čutil bo
da ljubljen je veliko bolj od sanj ...
Ljubezen ... dober dan ...

To jutro v radosti duša kipi
ker smo ... ker si ...

In vse kar mi je dano ... želim živeti
še tisočkrat objeti z roko in pogledom ... bitjem celim
to čudovito Tvoje stvarstvo
z radostjo
ki lahko jo le iz ljubezni Tvoje pijem
ker si nam vse
kre smo Ti vse
ker si veliko več od tega
kar smo si upali želeti
.... Ti - opoj spoznanja
prastaro bistvo verovanja ...
Bodi hvaljen ...

metulj

Glasba v prsih zadoni,
ritem v dir požene kri,
v vrtincu ugodja strast se vrti,
ogenj v vodo se potopi.

Hitri, sunkoviti gibi,
z energijo so nabiti,
krožiš, plavaš, se vrtiš,
plešeš, dviguješ, potopiš.

Danes me ni strah,
ko hodim po tej stezi.
danes sije Sonca kralj
z neba, na zemljo rosa zbuja dan.

Luni so oblaki dali krono
in z dreves smejejo se krošnje..
s tiste koče raste sreča,
v moji sobi majhna sveča...

Morda ti napišem pesem
morda ves čas le pišem tvoje misli
ki srce mi jih šepeta
morda duša se igra v svetlobi tvoji
morda se tu stikajo večnosti robovi
ali prehajajo v nov začetek le ...
In naprej
naprej od tu...
Naprej od tu je vera vate
ocean miru ...

metulj

Vse kar je bilo je brez pomena
vsi učitelji in vse učenje
mi niso dali drobca slutnje svetlega...večnega
ničesar kar bi me spominjalo
na en sam pogled tvoj ali dotik
ki tako jje poln svetlobe ...
da duša zažari ...

metulj

Nosila sem v srcu vas,
dragi moji prijatelji
in potem prišel je čas,
ko smo se morali raziti.

Tudi tisto prazno mesto,
ki je ostalo za vami,
sprejemam hvaležno,
saj odhajate bogati.

Jaz sem ježek,
majhen, nežen,
o prometu nič ne vem,
kaj je cesta, kaj je avto,
o tem nič ne izvem...dokler

Prosim, vožnjo upočasnite
in na nas zelo pazite......

Čutim, kot da bi lebdela,
kakor da bi me nosili oblaki,
ob poteh brez smeri,
kot seme, ki ga nosi veter,
da ji najde mesto novega rojstva.

Vse okoli mene je modrina neba,
lahkoten topel veter me boža,
spet varno usmerja se poigrava,
skupaj pleševa ples neznanemu cilju,
željno pričakovana, sem nepredvidljiva...

Občutim te, k tebi vodi me pot,
k svetlobi, v zavetje tvojih rok,
k toplini, bitju tvojega srca,
k milini, solzi za dvigovanje duha.

Pogled v tvoje svetleče oči,
umirja vse kar v meni živi,
mehkoba tvojega glasu,
odpelje me v ocean miru.

Lahkotno kot pero drsim,
vse ljubim, v vsem živim,
daješ mi krila, duša lebdi,
jaz sem v tebi in v meni si ti.

Zopet je takšen dan,
ko te pogrešam,
ko odgrinjam sledi
minulih dni,
ko ne najdem stika z ljudmi
in sama sebi se zdim sama,
neskončno sama.

V meni ne stanuje nihče.
V meni je ena velika
praznina. O, Gospod Jezus,
vstopi in zasedi to mesto,
ki hrepeni po bližini.

Kako majhen, močan, nepredvidljiv,
preusmerja reke v nov tok
kot sad ljubezni bil rojen otrok,
z dejanji svojimi zdaj nepremagljiv...

Iz nad oblakov majhen bil bi,
morda le zrno makovo, ji sled,
a moč mu dana da spreminja svet,
čeprav v duši peče ga se zazdi.

Ko bom tiho umrla
in veke zaprla,
ozri se v nebo -
tam zgoraj bom jemala slovo.

Ti vedel boš, zakaj imajo angeli krila,
čemu od vseh tebe sem ljubila.

Ko se srečava spet, bo dež
polagal solze na zemljo
in duša bo dušo pred vsemi objela
ljubila močneje bo,
da se odkupi, ker na zemlji ni smela.

Zadovoljen, le malo utrujen dan
počasi odhajal, bil je zaspan.
Nočka je prišla kot ponavadi,
prinesla je jagode v snežni čokoladi.

V košarici je skrila lesketajoče sanje,
da bi vsak lahko stopil mirno vanje.
S seboj je prinesla čarobno piščal
na kateri, ljubezni poln, beli angel igral.

Nevidne niti med nama pletejo vezi,
ob vsakem dihu občutim kar občutiš ti,
mravljinci po glavi, toplina navzdol telesa,
misel s tvojo mislijo se prepleta.

Potuješ v meni, raziskuješ vesolje,
reka krvi postaja morje,
moje srce, tvoj je planet,
na njemu puščaš svojo sled.

Tik pod kožo si, daješ znamenje,
kako močno tvoje je hrepenenje,
kako dotik strasti lahko žge,
ko ljubezen v nama se prižge.

Kaj ti povem, ko rečem: »Ljubim te«?
Povem, da tvoj nasmeh – je sončno jutro,
pogled tvojih oči v žalosti in v radosti -
je zame vir moči in potovanje v neskončnosti.

Kaj ti povem, ko rečem: »Ljubim te«?
da hip vsak, sekundo vsako te nosim v srcu
in z vsakim vdihom in izdihom
v zrak izgovorim, da naj te Bog blagoslovi.

Glej kmečko hišo, v njeni izbi prostorni,
na toplem zapečku stara Meta sedi,
vsak večer, ob isti uri, ko se stemni,
hrepeneče zre vanjo ducat otroških oči.

Na široko odprta so njihova usta,
kolena spodvita, pod njimi blazina.
Ličke rdeče podpirajo mehke dlani,
iz svetlih njih očk hvaležnost žari.

Čas:
Večnost s teboj –
kot en dan je.
En dan brez tebe –
kot večnost.

Oglas:
večnost brez tebe
zamenjam
za en dan
s teboj.

En večni dan
le s teboj.

Nemo zloži svoje sanje.
Lutko zloži. Cvet rdeč.
Potlej kletev dvigne nanje,
s črnim kamnom ris plamteč.

List zelen mu dlan zareže,
da priteče rdeč rubin.
Z njim na dlani ogenj streže
in molči od bolečin.

Kot cvet vabljive lilije me je prevzela,
da občutil telesnih bi sladkosti,
z dotikom rok, me je objela,
da nebeških čutil bom radosti.

Oči, sanjave, igrive, zapeljive,
lasje pšenične barve razpuščeni,
ustnice vabile v igro so strasti,
ko čuteče le telo še govori.

Rodilo jutro se, spet nov je dan,
bile so sanje, je vse zaman,
če le še v snu obujam spomine,
z jutrom, z dnevom vse mine.

Grenke solze so ji oblile lice,
materi tresoča je postala dlan,
kot žalostinko so zapele ptice,
se spremenil v žalost sončen dan.

So sporočili, ponesrečil se ji sin,
prinesli so ga s skal, z višin,
negiben kakor kamen, v rokah cepin,
ko želel da premaga sam vrh planin.

Morda planika tam bo zacvetela,
ob sončnih žarkih oživela,
mogoče prekril bo skale mah,
odnesel nesrečo v pozabo čas.

Sonce nežno poljublja kožo,
pije drseče kaplje z vonjem soli,
svilena mehkoba peščene blazine,
odmev morja v meni vzvalovi.

Svetloba ponese me v višave,
nebu svobodno dvigujem dlani,
v objemu ugodja strast prebujena,
pospešuje utrip, požene kri.

Včasih gib upogne veje.
Včasih se zaziba hrast.
Zvezdna roža se le smeje.
Lutka nosi bel obraz.

Drobna ptica in veriga
listov, ki ji boža vrat,
nemo žvrgoli med krošnjo,
njen pogled je slep in zlat.