Nezadovoljstvu je prav, da ne dovolimo, da požene korenine v našem bitju. Kajti če mu dovolimo da zrase, požene v močno drevo, ki nam vlada. Ohromi nas, ter napravi ravnodušne, da ne moremo narediti nič, ali pa prav malo.

In samo to, so tiste temne sile, za katere mislimo, da nas napadajo od zunaj. Resnično ozaveščenemu radostnemu človeku ne morejo nič, ker jim ne daje zatočišča. Mnogokrat mislimo, da je resnična radost veseljačenje.

Vendar veseljačenje je kot napoj pozabe, h kateremu se zatekamo, da bi pozabili naše nezadovoljstvo in probleme, ali jih prikrili.

Resnična radost pa je drugačna, kajti nam daje moč, da na pravi način rešimo probleme in težave, in nam omogoči, da imamo stalno radost, ter gotovost, da to lahko storimo in tudi najdemo pravi način...
Iz vsega srca se radujte!

Pazite pa na to, da vam ne vladajo nekakšna optimistična nebesa, kajti tudi to je zmota, bodite iz dna srca stanovitno veseli, imejte stalnost ljubečega miru, tako vas ne bo poneslo v čustvene vrtoglave višine, saj, če se to zgodi, kasneje pridejo boleča nižišča, ki so zato, ker pri čustvenih vrtoglavih višinah, človek pozabi na mnoge bistvene stvari, in to človeka sčasoma pripelje v nižišča. Oboje nezadovoljstvo ali optimistična nebesa, izruje jasno čisto srce, če pa se to ne zgodi, lahko to izruje le vihar.

Po viharju pa ostanejo le črepinje, in človek stežka začne znova, in zaradi prizadetosti redkokdaj začne graditi na pravem temelju, ter ga pri vsakem novem koraku, rada spremlja ravnodušna bolečina. Najhuje je, da se je še človek navadi, jo potisne v podzavest, in ne more več srčno živeti..