|  Mesec oktober, ki se počasi izteka, je v znamenju varčevanja. Vse banke in finančne družbe ponujajo posebne ugodnosti, nasvete, kako privarčevati kak evro več, kam naložiti, vložiti svoje finance. Povsod ponujajo ugodnosti, popuste, ki naj bi nam pomagali prihraniti nekaj evrov zase in za svojo prihodnost.
Naša prihodnost pa je tu danes. In naše življenje živimo vsak trenutek. Ni preteklosti, ni prihodnosti, je samo ta trenutek in tega je prav, da Živimo. To pa pomeni, da kar naenkrat varčevanje izgubi svoj smisel. Prav vse, vsaka stvar v naravi kroži.
Drevo jeseni spusti svoje liste, da bodo lahko spomladi zrasli novi in prav nič ne varčuje z njimi. Ker zaupa, da bo ob svojem pravem času njegova krošnja spet zelena, spet se bo bohotila v vsej svoji veličini. In ko dozorijo sadeži, prav nič ne gleda, kako jih bo čim več ohranilo na svojih vejah. Daleč od tega. Pusti, da jih poberemo ljudje in živali. Ve namreč, da lahko s svojimi darili prispeva k naravnemu ravnotežju, harmoniji življenja. Ker če bi jih držalo zase, potem drugi ne bi imeli prav nič od tega, sadeži bi zgnili in ne bi zdržali do naslednjega leta in zavzeli prostor novim, ki bi lahko dozoreli namesto njih, kar pomeni, da si z varčevanjem prav nič ne bi koristilo niti drevo samo.
Krog bi se zaprl, pretočnost izgubila in vsako leto bi bilo drevo slabše volje, ker bi imelo vedno manj vsega. S padcem iz centra, iz naravnega ravnotežja bi izgubilo svojo življenjsko moč kreacije in ustvarjanja novega. Le kdo bi si to želel?
Morda tisti, ki ne želijo, da bi stopili v svojo polno moč, tisti, ki se bojijo ljudi, ki zaupajo naravi in hitreje spregledajo manipulativno moč sistema, tisti, ki ne želijo odstopiti svoje pridobljene moči? Zna biti. Ker, ko se človek ne boji več za svojo prihodnost in zaupa, da ima vsak trenutek na razpolago prav vse, kar potrebuje za preživetje in celo za uživanje življenja, takrat se sprosti v sebi, prevzame svoje življenje v svoje roke in misli s svojo glavo. Nihče več si ga ne more podjarmiti, nihče več ne more upravljat z njegovo voljo. In umetni sistem se lahko kaj hitro zruši. Ups?
Andreja Cepuš
|
NE ZAMUDITE
Zakaj bi varčevali?
Prispeval/a: titanic dne torek, 30. oktober 2007 @ 11:14 CET
Človek, ki živi ljubezen, ki zaupa v naravne zakone, v Boga, v višjo silo, Univerzum ali enostavno v dobro, razume, da je za vse poskrbljeno, da se ni nič treba bati. Vse kar dajemo, pa čeprav je to menjalno sredstvo-denar, ga dajemo z nekim namenom. Zamenjamo ga za dobrino, ki jo želimo imeti.
Malokdaj se vprašamo, če to res potrebujemo. Kaj sploh potrebujemo, resnično mi, kaj je naša želja imeti, naša želja, ne želja komercialneih lobijev, ki nas bombardirajo in perejo možgane?
Malo potrebujemo za svojo srečo, zelo malo. Mislimo in bežimo pred samim seboj s tem, ko pošiljamo svoje misli o novejšemu boljšemu avtomobilu, o večji lepši hiši, o uslugah, ki jih »moramo« imeti: razni welness centri, pedikura, manikura, masaža, lepotni saloni, frizerji…. Vse to je dobro da obstaja, da imamo možnosti »se ukvarjati s samim seboj, s svojim fizičnim telesom«, kar je prav, da ga ne zanemarimo. Vedeti pa moramo, da ima vse svojo mejo, da ni nič dobro kar je pretirano… kar ni nujno.
Za vse je poskrbljeno le, če živimo duhovno življenje s srcem, materialno življenje pa z razumom. Skupaj, ko živimo materialno-duhovno pa je razum povezan s srcem.
Naše misli imajo moč in se manifestirajo v materiji. Če so ljubeče in tako tudi delujemo, uporabljamo denar za preživetje ne glede koliko ga imamo, nas ni potrebno biti nič strah, kaj bo jutri. Strah je zaviralna sila in nam dela več škode kot koristi. Zaupanje v dobro, v ljubezen, hvaležnost in ponižnost do stvari, ki so »nad« našim razumom, pa nam daje moč, da izgubimo strah pred jutrišnjim dnem. Itak ga ne moremo nadzorovati, ne vemo kaj naj bo prineslo, niti ne, kaj odneslo.
V zaupanju v ljubezen je moč, sreča in blaginja.
Lp Titanic