Pomladne meglice se dvigale so, iz njiv sveže oranih,
beli so češnje cvetovi v soncu pomladnem blesteli,
svoja so nastavljali lička, toploti življenja iz neba podarjeni,
v jutru ranem, žarki so sonca, skozi veje dreves, mavrično
igrali, vigredi ples, ustvarjali čudovite prizore, skozi gozd, tod so hoteli.

K potoku se strmo je spuščala pot, k mojem potoku v objem,
to plavajočo stezo polno kristalnih brzic, slapov šumečih,
kot biseri iskreči se v zrak so podili, milijoni kapljic dišečih,
naprej k sončni svetlobi, skakljali, po strugi deroči se vili,
v slogu gorskih škratov in vil, poredno v dolino se zlili.

V senci mogočnih dreves, v mivki,
se sled dvoje objetih, med kamni je vila,
sedel ob njej sem čuteče in ona k meni privila se je molčeče
"Studenčica moja" sem ji zašepetal, "ti vir mojih srčnih si bolečin,

roke si nisem poškropil, ko pil vodo iz tvojih nežnih sem globin,
Studenčica moja, ti vir moje srčne si bolečine,
kleče sem pil, bil v tebi, a se nisem napil, še manj potešil,
v tvojih nedrjih počival, bil sem v prostoru nebeške tišine".