Zmajuješ z glavo,
ko me spet zagledaš
v mojem delovnem kotičku,
ki je tako kot vedno
v ustvarjalnem neredu.
Mene to sicer preveč ne moti,
a ti bi se rad ponašal vsaj pred drugimi
z dobrim vtisom, da sva vedno kot iz škatlice.
Ostro premeriš številne kupčke mojih knjig,
ležeče vsepovsod,
za namenček pa še maček
na tvojem najljubšem naslanjaču,
ki ne kaže nobenega znaka sramu pred teboj,
ker je pač moj.

Še vedno se zadržuješ,
samo barve menjuješ,
parkrat globoko vdihneš
in se sprijazniš z mislijo:
»Nekaterim pač ni pomoči.«
Torej od tebe ne izvem,
kaj o meni pravijo sosedje,
pa tudi to mi ravnodušno zamolčiš,
da se bo v našem kraju
enkrat po dolgem času
nekaj spet dogajalo.
Bojiš se, da bi bila spet glavna
vsepovsod tam, kjer me res ni treba.
Že tako je ostalo tako malo od tvojega ugleda,
ki mu jaz ničesar ne pridam,
saj se še vedno borim
s svojo šibko voljo
in s spletom okoliščin,
zaradi česar
sem dala slovo
svoji karieri…

Danijela Premzl