Retorično...o katerem jazu govorimo?
O jazu, ali jazu kot jazu
v odnosu do samega sebe?
Ko reflektivni jaz deluje
v popolnem razmahu,
takrat se jaz prebuja
in neodvisno deluje,
brez bremen lastnih želja
in imaginarnih hotenj...

Kdor tega ne razume,
ta se sklicuje na jaz
pa le ta prevzame vse vloge in dvome,
bremenjujoč s tem sebe,
svojo bit
preko lastnega jaza.

Govoriti o jazu, ki se dviga
do neba in naprej...
je slišati kot ego,...ego,....
vendar je le tisto, kar se sprošča,
iz, v ven,...
s tem pa pravi jaz dobi na moči...

O drugem jazu menda gre beseda,
kajti taje čist, popoln,
očiščen vplivov in hotenj,
deluje v dobro in v blagor...
bremeneč lastno refleksijo
z vsem, kar eskalira
v nebo...in se razblini...

Ostane torej čisti jaz...
in modra energija...
Kje tu se moč je izgubiti,
razen v nemoči razpoznave?
Kje je zgoraj in kje spodaj...
povsem enako,
pa vendar pogojeno
od smeri pogleda...

Kakor izgleda - ni...
In, česar ni na izgled - to je...
Pa vendar le v primeru
ne - omejitev na svoj jaz,
kot absolutno dograjen...

Biti povsod in hkrati nikjer,
je mogoče le v primeru
prepoznanja biti...v svoji biti...
sebe v sebi...
Sicer se ego izkaže kot kreator
smernic v nadalje...

In tu veljajo te besede, ja...
o jazu, ki išče svoj jaz v jazu...
vendar je to že neka druga zgodba...

Biti vse v enem in biti ta z vsem,
prejeti vse in še več dati...
poznati vrata dveh...
in skozi tretja iti,...ja,...
to pa je ta zgodba...
In kdo je tu izgubil jaz?