Nisi ne oblak in ne voda.
Neka posebna kozmična struga si,
hrumeča neodžejana reka.
Nisi ne včeraj in ne jutri.
V včeraj se ne moreš vrniti.
V jutri ne moreš vstopiti.

Nekaj med stegni ženske si
in nekaj, ki leži v blatu.
Vmes je življenje in pušpan.
Hrepenenje in žeja,
ki je ostala v dojkah matere.

Okrog tvojega telesa plava čas,
ki ga ne moreš dotakniti ali naviti.
Zapletaš se v pajčevino,
iz katere se ne boš mogel rešiti.
Dozorevaš v večno zeleni sadež.
Nimaš ključa, da bi vstopil
v posmrtni dan in si uredil
bivanje po svoji potrebi.

Postavljaš številna vprašanja,
a ne najdeš pravih odgovorov.
Na zunaj si uglajen,
znotraj se pa krotiš.
Spiš med sivimi zidovi
in sanjaš o svobodi
v svoji lastni ujetosti.

Častiš malike in ne slišiš njihovih
kletev, ko se jim ne da ljubiti,
le rušiti z meči sezidano mesto.
Ugašaš ogorke svojih tlečih cigar
na koži drugih in iščeš, da bo
bolečina pokleknila pred tvojo žalostjo.

Ptice pojo in otresajo nate cvetni prah.
Poljubilo te bo jutranje sonce in ti dalo
v uporabo svoje ogrinjalo,
oblačilo za tvoje krvotesno telo,
da bo lažje preživelo mineralno usihanje
in zarisalo klinopis zadnje stopinje
na zapriseženo večnosti dolgočasen način.