Prijatljev kup zdaj tu domuje,
piše pesmi včasih še prebira,
sem ter tja morda še komentira,
ko zkozi pesem, misli pot si utira....

Morda ljubezen verze piše,
boleče izkušnje riše, jih naslavlja,
spet drugemu je sreča, jo pozdravlja,
ko nekdo osamljen se od nje poslavlja...

Čuteče brati je vrstice,
iskati v njih razočaranja, resnice,
še težje iskati, najti je pravice,
ko prenekateri po svoje si jo izriše...

Je merc veliko, so različne,
težko pravično najti pravo,
ki osrečila bi dušo vsako,
če ne v njej iskal bi če, napako...

Pa vendar v vsem smo si enotni,
brez verzov, pesmi smo samotni,
besede niso le kot črke, kamen,
saj vsaka v besdi je kot plamen...

Še pisal bi, ne želel bi soditi,
od kod jim priti, kako naprej hoditi,
saj vsaka čuteč plamen svoj ustvarja,
jih v pesmih, mislih tu predstavlja...