Visoko na vrhu objema me mraz
Šum orla v letu sproži v srcu plaz
Kaplja preden zamrzne, zaječi
Trga me, lomi me, ne najdem moči.

Kako bi vrnil čas nazaj v trenutek
Takrat, ko izgubljal sem občutek
Ustavil bi se, ne omahnil bi naprej
Počasi zajel bi sapo, izdihnil užival bi v njej.

Zato pa zdaj tu gor sam stojim z rožo rdečo
Stiskam jo, trn prebode kožo od krvi bolečo
Kaplja rdeča iz roke polzi, srce jo greje, da ne zaledeni
Nekaj mora umreti izgoreti, da se novo upanje rodi.

Jutro se zbuja v novo upanje so rojeva
Nočem več, da moje ranjeno srce sameva
Hočem dol z gore ledene med tople ljudi
Nočem, da razjeda me občutek krivde in nemoči.

Bil sem trn, bil sem ostrina zarvial se v mnoga srca
Hotel sem preveč, dal premalo, da vrnila bi se vsa
Nekaj jo je ostalo na vrhu ledenika kot opomin
Kaj lahko bi izgubil, ostal bi prah in žalosten spomin.