V vsakem pogledu
je majhna kletka.
V njej se oglaša ptica
iz svojega totemskega telesa.
Ujetega ptiča tožba
se okrepča z molkom.
Ko vzide jutranje sonce,
se skrij v njen glas
in utišaj v sebi žuborenje prvinske
rodovne vode,
ki se izliva v reko,
v povratni tok k izviru.

Od besede do besede
odstiraj temo noči,
in ko postane petje krvi plapolanje,
razpiranje peruti za let,
te petje ptice potopi
v goreče obredje ljubezni
s slačenjem pernatega telesa,
da se prezrači duša.
V dvignjenem prostoru se ptica
odreče kletki in se naseli
v notranja prostranstva,
kjer raste drevo navdiha
v veje španskega bezga
s tisočero očmi.
Vrata kletk se odklepajo
s ključi življenja.
Dihaj z rebri,
ker pljuča in peruti ptice
se trgajo od tal za let čez obzorje,
osvobojene vse kletk v očeh.

www.tatjana-malec.si