Pred davnimi, davnimi časi je obstajal otok na katerem so živela vsa človeška čustva: Dobra volja, Žalost, Modrost, in med njimi je bila tudi Ljubezen. Nekega dne je bilo čustvom povedano, da bodo mogla otok zapustiti, ker se bo potopil. Čustva so pripravila ladje in otok zapustila.

Le ljubezen je želela počakati do zadnjega trenutka. Preden je otok potonil, je ljubezen prosila za pomoč.
Bogastvo se je z bleščečo se ladjo pripeljalo mimo Ljubezni. Vprašala je: „Bogastvo, a me lahko vzameš s seboj?“ Ne, ne morem. Na ladji imam polno zlata in srebra. Nimam prostora še zate.“

Zato je Ljubezen vprašala Ponos, ki se je pripeljal mimo na čudoviti ladji:“Ponos, prosim te, me lahko vzameš na ladjo?“ „Ljubezen ne morem te vzeti s sabo....“ je odvrnil ponos, „tukaj je vse tako popolno. Lahko bi mi poškodovala ladjo.“

Nakar je Ljubezen vprašala Žalost, če jo lahko vzame s sabo. In Žalost je odgovorila, „tako sem žalostna, da moram ostati sama:“
Tudi Dobra volja je odpeljala mimo, ampak ona je bila tako zadovoljna, da ni slišala Ljubezni, kako jo kliče.

Nenadoma je rekel glas. “Pridi Ljubezen, vzamem te s sabo.“ Bil je to glas starca. Ljubezen je bila tako hvaležna in srečna, da ga je pozabila vprašati po imenu. Ko so prispeli do kopnega, je starec izginil. Ljubezen je spredvidela, da mu veliko dolguje in vprašala Modrost: „Modrost, mi lahko poveš, kdo mi je pomagal?“

„Čas ti je pomagal“, je odvrnila Modrost. „Čas?“ je vprašala Ljubezen. „Zakaj mi je pa Čas pomagal?“ In Modrost je odgovorila: „Ker samo Čas razume, kako pomembna je Ljubezen v življenju.“

Prevod: Valerija Hozjan
images.google.si/