Ti prečudoviti verzi so me spomnili na besede, ki sem jih slišala na nekem seminarju: »Nikoli ne moremo hrepeneti po nečem, česar nismo nikoli doživeli. Če se v sebi torej zavemo hrepenenja po čemerkoli, potem je to znamenje, da v globini svoje duše čutimo, da smo to nekoč že imeli ali doživeli – lahko tudi v enem prejšnjih življenj - in da nam je bilo takrat ob tem zelo lepo. Zdaj imamo priložnost, da se vprašamo, ali bi nam ponovno uresničena želja na dolgi rok prinesla srečo, ali pa samo odvisnost in nesvobodo. To nam bo pomagalo, da se bomo laže odločili, katero pot bomo izbrali: ali bomo na vsak način hoteli uresničiti svoje hrepenenje, ali pa se bomo spopadli z njim in tako stopili v svobodo.«

[ Odgovori na to | # ]