Mimogrede sva se srečala, življenje pa, kot da je hotelo nekaj več. Človek včasih pogleda človeka, brez da bi hotel ali pa je to tisto – naključje vendar, ki se mora zgoditi.

V nekaj besedah običajne izmenjave, me človek kar naenkrat vpraša:
»Ali si zaročena?«

Uf, kako daleč in mimo mojega razmišljanja, najprej pomislim, kar tako, da bi imela mir in odšla naprej, pa odgovorim z dvoumnim »Mhm«.

»Potem si pa ti bogata« odgovori.

O joj, še bolj sem udarila mimo, spet pomislim, pa vendar sem toliko radovedna, da vprašam: »Zakaj?«

»Ko sem bil mlad sem mislil, da je vse v denarju. Najprej sem si kupil eno stanovanje, po nekaj letih še drugo, toda srečen nisem bil. Nabavil sem si najboljši avtomobil, pa spet nič. Srečen nisem bil. Zdaj po petindvajsetih letih šele vem, da nimam ljubezni. V bistvu sem vseskozi hrepenel po ljubezni in jo zamenjal z materialnimi dobrinami. Po tolikih letih življenja povsod po svetu, sem končno spoznal, da je na prvem mestu vsakega človeka osebno zdravje in ljubezen, denar pa sem postavil na zadnje mesto.«

»In v čem je problem, da ne najdete ljubezni, materialne dobrine pa razpolovite vsaj na pol?« nadaljujem.

»Vse to bi naredil, če bi našel ljubezen, pa je ne najdem. Vem samo to, da je bogat tisti človek, ki nekaj takšnega ima in ti to imaš….« pove.

In tale pripovedka bi se lahko še nadaljevala vendar se mi ni dalo, ker ji nisem videla konca.

V mislih pa sem vendarle začela premlevati kaj bi lahko bilo res. In spoznam, da sem res bogata, če popolnoma odmislim lastno materialnost. Tu se pletem da je kaj in Bog ve, če mi bo kdaj uspelo razplesti to mojo večno uganko, ki me kar naprej postavlja pred rebus, ki ga ne znam razvozlati. Zahtevna naloga je naše življenje, sploh za človeka, ki gleda s srcem na denar. Bogat v očeh Boga in reven v očeh sveta je takšen človek, lahko brez razmišljanja zaključim.