»Pomembno je, da se v tebi prebujajo spoznanja… spoznanja, ki te polnijo z razumevanjem,« je rekel Popotnik. »Prvo spoznanje je že dozorelo. Pričel si se zavedati praznine, ki jo je v tebi ustvarilo kopičenje materialnega… Ni pomembno, koliko povlečeš k sebi… črna zvezda v tvojem svetu nikoli ne bo polna.« Popotnik je dvignil glavo in se zastrmel v luči, ki so osvetljevale prostor. »Začneš se spraševati, kam to vodi. Zakaj te materija, ki jo imaš na razpolago, ne zadovolji. Zakaj si še bolj prazen, kot si bil. Zakaj si osamljen…«

»Praznino sčasoma sprejmeš in živiš z njo… kot vsi ostali,« je odvrnil Eden. »Čeprav veš, da je vse zaman. Nekje se pot konča… nekje je igre konec. Igre življenja. Kar si bil… kar si pomenil… preprosto izgine.«

»Odločujoče je samo dejstvo… drobno dejstvo,« je dejal Popotnik. »Zavedanje… Zakaj si tukaj… s kakšnim namenom. Kaj si sposoben narediti, da boš ustvaril razliko… naredil spremembo… Čutil spremembo.« Spustil je glavo in pogledal spremljevalca. Rahel nasmešek je spreletel njegov obraz. »Kdo si danes drzne izjasniti, da smo civilizirani? V vsem vesolju je težje najti bolj nelogična bitja... Manjšina se koplje v materialnem izobilju, medtem ko večina živi v revščini in umira v vojnah… zaradi bolezni… zaradi lakote… zaradi žeje… Logika narekuje, da potrebe večine pretehtajo potrebe manjšine…

Ta logika ne velja za človeka. Namesto da bi ohranjal in ustvarjal življenje, on zavestno uničuje vse, kar življenje ustvarja. Dolgotrajno uničevanje se je preoblikovalo v večen krog nasilja, ki se nikoli ne konča. Pohlep in sebičnost nas razžirata od znotraj in rušita vse kar je spodobno v nas… Človek uničuje, namesto da bi uporabil moč svojih misli in ohranil ravnotežje. Da bi delal in ustvarjal v dobro vsega človeštva, vseh bitij, ki naseljujejo ta planet…«

Iz knjige Začetek