Poročil sem se v maju, na nedeljo. Na nek način je bilo to uporniško dejanje, hotel sem biti drugačen od vseh drugih. Teden dni pred poroko sem povabil duhovnika, ki je bil moj prijatelj, na zabavo. Na polovici večera smo vsi že precej veseli pristali na terasi restavracije, ki je bila odprta proti morju.

Vprašal sem svojega prijatelja: »Torej Oče, ali mi lahko daš še kakšen zadnji nasvet, preden skočim v zakon?« Pogledal me je in rekel: »Seveda. Ne sili z novostmi in nekonformizmom do te točke, da bi začel zavračati stare načine, ki so se izkazali za dobre.

Želiš da tvoj zakon traja? Potem poslušaj vsako ženino besedo.« Minilo je 7 let, dobila sva otroka, imela sva dobre in slabe čase. Najina ljubezen pa…kakor da je izginila, brez da bi sploh opazil. Nisem pozabil nasveta svojega prijatelja duhovnika, vendar pa sem svojo ženo poznal skoraj tako dobro kot samega sebe, predvidel sem lahko vsako njeno besedo, še preden jo je izrekla.

Zaradi česar sem bil nekoliko razočaran. Nek večer sem stopil do človeka, ki sem ga klical Oče. Pojasnil sem mu stvari in ga ponovno prosil za nasvet: »Poslušam vsako njeno besedo, ki jo izreče, a ne vidim kako s tem kaj spremenim.«

Prijatelj nama je napolnil čaši, nazdravila sva in pogledal me je v oči: »Opravil si le polovico naloge. Pojdi nazaj domov in poslušaj vsako besedo, ki je tvoja žena ne izreče.«

Besede, ki nekaj pomenijo, ki so najbolj pomembne, niso vedno izrečene naglas. Znati poslušati in imeti občutek za soljudi pomeni predvsem to, da znamo ločiti med tem, kar človek izreče in tem, kar resnično misli ali čuti.

»Organ govora niso usta, temveč srce.«
                         M. de Cornouardt