In prišel je on. Vdihnil svojo bit vame, ne zavedajoč kakšno moč nosi v sebi. Vse v notranjosti mene topi, kot bi nebeško kraljestvo kapljo po kapljo pronicalo v sleherni kotiček moje biti.

Vdih, izdih. Moj korak se enači z njegovim, njegova odločnost postaja moja, njegov smeh daje smisel – živeti. V tišini sva doživela kar še danes človek skuša doseči z besedami. Telo prej sklonjeno sedaj stoji v drži odločnosti, da to kar nosi v sebi je resnično in pripravljeno se razdajati v polnosti.

Morda si nikoli ne zreva v oči, morda nikoli ne zaznava utripa srca v objemu teh teles, a ljubezen je uspela stkati posebno vez. Prišla sva do točke, ko razpirava svoji krili, se dvigujeva svobodno v let, kot znanilca večne ljubezni.