Ko pade večer čez marmorne vrtove,
In luna prebudi pozlačeni mah,
Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom,
Na njihovih listih se rojeva zvezdni prah.

Nad cipresami in pod oljčniki,
Tam sem te ljubil - ne kakor človek ljubi,
Temveč kakor morje ljubi svojo pogubo,
Z vsakim valom bliže ostrim pečinam,
Z vsakim dotikom se dotakne globine,
In nazadnje utone v naročju tišine.

O, mladost, kako razsipna si bila,
Za eno noč si prodala večnost,
Za omamni ustnici ves svoj prihodnji mir,
In še danes v meni nekaj govori,
Kar na površju že res dolgo tli.

Naj že pride jutro,
Veter naj raznese z nagrobnikov imena,
Naj vrtnice prekrijejo najine sledi,
Saj sva tisto noč,
Med pozabljenimi bogovi,
Bila večna v spominu, ki nikoli ne zbledi.