Nekdo je ponoči
Premaknil vse hiše, pločnike in ulične brlivke.

Zjutraj tega ni opazil nihče.

Pekarna je odklenila vrata,
Avtobus je pobral ljudi kot padle liste,
ki jih veter raznaša.

V tretjem nadstropju
Je nekdo zalil rastlino,
Ki je že mesece osušena.

Pes na vogalu
Ne želi prečkati ceste.

Na postaji visi ura
Brez kazalca, ki bi kazal čas.

Ljudje so se po njej sinhronizirali
In običajno zamujali.

Moški v sivem plašču
Prodaja vozovnice
Za kraje neznane.

Pogledal nas je in rekel:

Tam boste končno spoznali, kdo ste.

Kupili so vse.

Jaz ne.

Ne zato, ker mu ne bi verjel.

V žepu sem svojo že imel.

Pozneje je začelo snežiti
Nekaj, kar ni bil sneg.

Na ramenih se ni stopilo,
Na jeziku ni imelo nobenega okusa,
Pod stopali pa je škripalo
Kot stari ponošeni čevlji.

Otroci so tekli za žogo.

Njihove matere so jih klicale nazaj.

Nekateri se niso zato zmenili.

Še danes ne vem,
Ali so bili bolj pogumni od drugih
Ali so bili edini, ki so slišali nekaj,
Česar mi nismo.

V trgovskih izložbah
So lutkam menjavali obraze.

En teden so se smejale.
Naslednji so gledale v tla.

Nekega jutra
Je ena od njih nosila moj obraz.

Nisem tega povedal nikomur.

Šel sem mimo
In prvič po dolgem času
Nisem pogledal svojega odseva.

Na trgu so nocoj postavili oder.

Nihče ni vedel, kdo bo nastopil,
Ali bo kdo kaj pametnega povedal,
Zato so vsi prišli.

Govornik ni imel ust, s katerimi bi govoril.

Kljub temu smo ga vsi razumeli.

Govoril je o novih časih,
O prihodnosti,
O nevarnosti pogledati predaleč.

Ljudje so ploskali.

Nad nami pa je nekdo
V stanovanju
Vzklikal nekaj nerazumljivega.

Dolgo. Predolgo.

Takrat sem pomislil na sobo,
V kateri sem spal kot otrok.

Na razpoko nad posteljo,
Špranjo, skozi katero sem prvič videl zvezde in svet.

Vsako noč je bila daljša
In bil sem prepričan,
Da se bo nekega dne
Majhna odprtina razširila,
Strop sesedel
In me pogoltnil vase.

Ampak nebo je vsakič bolj sijalo.
In nikoli ni zmanjkalo zvezdam luči.

Ali pa je,
Le tema nas ni še dohitela,
Pa smo temu dali drugo ime.

Ko sem se vrnil po jutranjem sprehodu,
So bila vrata odprta.

Na mizi dve skodelici.

Ena še topla.

Na stolu plašč,
Ki ga nisem poznal.

V spalnici nikogar.

Samo okno
Je bilo na stežaj odprto

In zavesa je zadihala v utripu jutra,
Počasi,
Kakor da spi.

Takrat sem si želel nekoga priklicati.

Namesto tega
Sem sedel nasproti praznega stola
In čakal,
Da se kava v drugi skodelici ohladi.

Pravijo,
Da človek začuti, kdaj je sam.

Ne verjamem.

Včasih ostane v prostoru
Nekaj tujega —
Premaknjen kozarec,
Vonj po dežju,
Po bližini,
Las na blazini,
Ali stavek,
Ki je nekoč zapolnil prostor,
Ki se ga ne spomniš,
Ampak ga vseeno slišiš,
Ker že leta živi v tebi.

Proti poznemu jutru
Je mesto spet stalo na svojem mestu.

V pekarni je že svetila luč.
Naslednji avtobus je zapeljal mimo.
V tretjem nadstropju so občudovali rastlino.

Pes na vogalu
Je končno prečkal cesto.

Samo jaz sem vedel,

Da je na drugi strani
Pustil nekaj svojega.

Ali pa našel nekaj, kar je že dolgo pogrešal.

In od takrat
Se vsako jutro vprašam,
Na kateri strani ceste
Sem ostal jaz.