Prvič sem jo zavestno srečal, ko sem imel cele kupe listkov in nasvetov in nekaj zgodb, da nisem vedel kam s tem.

Po tem sem vprašal brata, če ve kam bi to lahko napisal, in on mi je začel iskati temu primerne rubrike.

Tako iščoč tudi sam po netu, sem naletel na Sončeve Pozitivke.

Opogumil sem se in napisal prvi članek.

Ko sem k članku dobil komentarje in sem na prvi komentar odgovoril, sem komaj čez nekaj časa spoznal prvič to neosebno pomoč.

Saj ko sem kasneje prebiral komentar, sem osupel opazil, da je komentar presegal moje takratno stanje.

Počutil sem se kot otrok, ki je iz peska ustvaril oblikoval prvo rožo, čeprav je vse to kar ustvari tako krhko in tako malo časa traja.

Ko je neosebna ljubezen to prvo pomoč storila, se je tiho in mirno umaknila, ter me prepustila trudu iz samega sebe in če mi je kdaj bilo pomagano je bila pomoč tako neosebna, da nisem vedel zanjo, zdaj pa vem, da je temu bil edini cilj to, da bi iz mene nastalo resnično ljubeče dobro zavedajoče se bitje.

Ta neosebna ljubezen, ki mi je bila kot pomoč ni terjala prav nič zase, ni si pripisovala nobene zasluge, spoznaval sem, da ji je bilo samo to mar, da bi postal resnično človek, in nekako v srcu sem spoznal tudi to, da se uspeha v tem ni veselila in zanj trudila zato, ker me ne bi rada ob padcu v trpljenje še enkrat učila, z vso ljubeznijo, ampak mi je v tišini duše bilo razodeto, da me ne bi rada še enkrat videla trpečega, kako zaradi tega prizadevam sebe in druge, ampak veselega in prav živečega, kakor tudi vas vse ostale.