Napisano nisem vzel kot tolažbo ali povoj za življenjske rane, ampak po mojih možnostih in spoznanjih o dobrem, kar sem kot bitje počel in počnem v smeri resnice tega.

Na netu, kar na neki Googlovi domeni napisane besede, - Nimamo zmeraj prav, in tega resnica, so mi segle globoko v srce do dna.

Res je treba to - prav - približevati le koliko premoremo, v srcu, zmeraj temu, kar je res povsem nedolžno neomadeževano sveto, pa se ne pustiti prevarati, ne samo prevarati, videti in s tem v skladu pošteno ravnat.

Mnoge stvari sem spoznal sam. Vsi mi smo do nečesa prišli sami in nekaj nam je bilo kot pomoč podarjeno.

No tu bi še omenil dokler nam je dano življenje, je to največja prioriteta in dobrina, kljub vsem težavam, je darilo, čeprav se včasih vprašamo čemu, kakšno in zakaj.

Če le hočemo slišati spoznati in prejmemo poštene prave in točne odgovore na to, je vsekakor vsakemu v resnično blago det, če potem v skladu s tem prav ravna, čeprav je včasih vse to skromno majhno kot gorčično zrno.

Tako kot je velik človek uslišan v spoznanju svoje majhnosti tako je njegovo srce poklicano za velika in ljubeča dela in v njih uslišano.

In napisano je velika dela, ne prevelika in velik človek ne prevelik.

Majn kot to, pa seveda, tudi ne zadošča.

Življenje največja prioriteta, dokler nam je dano.

Brez kakršnihkoli obsodb, meni osebno ni za umetna podaljševanja le tega.

Ni dano, da se bi ga oklepali ampak živeli, in to kar je dobro v vsem, kar premoremo, res izpolnjevali, ni treba ne več, ne manj kot to.

Res je hudo, kadar si zastavimo previsoke cilje, ali narobe premalo ali preveč uporabimo danosti, ki so nam v njem kot notranje in zunanje razvojne možnosti le dane.

Podarjene so le v tem primeru, če jih sprejmemo in uresničimo, drugače vse to gre mimo nas, resnica, v nas pa tako ali drugače trpi.