Če se ne bi poznala,
bi bila še v mislih sama,
bi bila še vedno tista stara
brez posebnosti in brez elana.

Če te ne bi poznala,
ne bi ničesar pričakovala,
niti ne bi bila izigrana
in do pomote ne bi prišlo.

Če me ne bi poznal,
se me ne bi tolikokrat razveselil,
ne bi me obdaril z bogastvom tvoje duše,
ne bi me bodril in tolažil.

Če te ne bi poznala,
bi rekla, da sem si te izmislila,
ker nisem nikogar imela,
ki bi mi bil blizu
in ker takšnega v resnici sploh ni,
kot si te zamišljam,
popolnega, prijetnega, šarmantnega,
nedosegljivega, pozornega,
duhovitega, družabnega, vzornega…
Brez konca bi lahko naštevala njegove vrline,
ki jih imaš tudi ti.
Ti bi lahko bil njegov dvojnik.

Te vrstice pišem zato, ker sva se enkrat poznala,
čeprav si nisva bila tako zelo blizu
in je bila samo naklonjenost med nama,
ki je prerasla v tiho spoštovanje
in neke vrste ponos,
že navajenost in navezanost
na naključna srečanja in par besed.

A ta naključna srečanja so se že končala,
ker je mimo najin čas, ker je ves žar pošel,
ker je nastopila nova razsežnost
in z njo nepoznan odtenek čustva,
ki ga nisem pričakovala,
a sem preudarno pretehtala,
da je bolje, če s spomini ostanem sama.

Verjetno je veliko takih zgodb
kot jih piše življenje,
ko se nenadoma porodi tista ljubezen,
ki se piše z veliko začetnico,
tista ljubezen, ki za vedno združi
in ki se prenaša iz roda v rod,
ko srce vpraša, ali je že čas,
da napravita usoden korak,
korak k sreči, ki ga treba je storiti
in se čustvom dozorelim prepustiti,
dom, družino si ustvariti
in se končno enkrat ustaliti.

Danijela Premzl