Hvala.
Hvala tem in onim  delavcem.
Hvala.
So v tej besedi le črke H, V, A, L in A?
Je morda še kaj?
Pet črk ob katerih si vsak predstavlja svoje.

Ljubi fantič, ljuba deklica, zlata sta v svojih rosnih letih in navdajata me z upanjem in zaupanjem v nove dni.

Ko mama in oče stojita pred vama, izčrpana od nadčloveških naporov, ker vsak dan pomagata ljudem, ki so potrebni pomoči, kako se počutita?

Kaj naredita?
Se obrneta stran, ker ne vesta kako bi pomagala?
Ali obljubljata bombončke?
Morda pa na listek napišeta hvala in z listkom mahata pred očmi?
Morda gresta raje kupit aviončke in nad utrujenima glavama delata brrrm, brrm, viju, viju.. 

Oh, kakšne neumnosti sprašujem.
Saj vem kaj naredita.
Pritečeta v objem. Hitro, hitro, hitro.
Včasih zelo previdno vzameta v roke nož, odrežeta rezine kruha in pripravita čudežne sendvičke, ki znajo priklicat nasmeh na obraz.
Včasih se trudita masirat noge, pospravit mizo in pripravit postelje.

V svojih rosnih letih znata najti način kako pomagat.
Vem da nista čudežna otroka.
V vsakem človeku je vse.

V kakšna človeka bosta odrasla?
Že davni predniki so znali povedati, da je vse odvisno od tega, koga v sebi hraniš, zver ali človeka.

V upanju, da vama bom skozi leta lahko pomagala hranit človeka znotraj, vaju objemam in poljubljam na daljavo.

Little mother