Če človek želi biti boljši tam kod je enakost, npr.
kjer je med vsemi glasbeniki enakost,
ne bo mogel zaigrati resnične note ljubezni.
Če bo še naprej preziral enakost,
in se hotel dokazati bo šel domov in vadil in vadil, da bi bil boljši.
Ko se bo hotel izkazati pa bo spoznal,
da njegova glasba ne more biti boljša.
Sčasoma zaradi trpljenja bo vzljubil enakost,
in takrat bo njegova glasba spet lepa,
od prve note resnične ljubezni do zadnje.