Spomnim se otroštva in stanja preden sem se zavedal svojih prvih misli.

Ko so se misli začele rojevati bolj in bolj, sem jih doživljal kot motnjo, kot odmik od tistega prvotnega stanja v katerem mi ni manjkalo ničesar, in ko je vse bilo tako kot mora biti.

Nezavedno sem se z mislimi začel ukvarjati v svoji želji, da jih preženem.
Potem je vse to postalo zavestno dejanje, a rezultat je bil še več misli in še trdnejša povezava z njimi.

Ni bilo lahko dognati, da se misli ne da pregnati, da od njih ni mogoče pobegniti, da jih streti ali umiriti ni mogoče, da je misel za zmeraj omejena in da duhovna misel ne obstaja.

Uvidel sem, da je mislim potrebno pustiti svobodo, v kolikor jih želim dokončno spoznati.
Misel se je tako sama razgalila in pokazala kaj je v resnici.

S tem je prenehala njihova hipnotična moč in ponovno se je pojavilo stanje, v katerem je vse tako kot mora biti.

Mirko Katalenič