Danes sem peljala svojega kužka na sprehod na bližnji hribček. Lepo zaraščen z gozdom in s prijetnimi sprehajalnimi peščenimi potkami, je idealen za popoldanski sprehod. Srečala nisva nikogar. Ne vem, kam se podajajo ljudje na lep sončen dan, ampak na sprehode v naravo očitno ne.

Kljub temu sem imela psa na vrvici, da ne bi slučajno zadirkal za kakšno gozdno živalco. Pomislila sem, da bi bil hribček, ali vsaj del njega, idealen za pasji park. Kaj več od ograje, vrat in koša za pasje iztrebke, ne potrebuješ.

V pasjih parkih se kužki prosto gibljejo, ovohavajo in spoznavajo na svoj pasji način. Če že pride do morebitnega konflikta med dvema kužkoma, malo zarenčita in sta zmenjena. Včasih pa vseeno pogrešam dejstvo, ker moj kuža ne zna govoriti.

Psi so čisto drugačni od ljudi. Mi imamo svoje zakomplicirane in (po svoje) nerazumljive taktike in procese pri spoznavanju prijateljev, kaj šele bodočih partnerjev. Zakaj ne morejo biti psi včasih bolj človeški in ne moremo biti ljudje včasih bolj pasji?