Vaški duhovnik je bil sveti mož. Vsakokrat, ko so ljudje imeli težave, so se obrnili nanj. Potem se je običajno umaknil na poseben kraj v gozdu in molil posebno molitev. Bog je vedno uslišal njegovo molitev in vasi je bilo pomagano.

Ko je duhovnik umrl in so ljudje imeli težave, so se obračali na njegovega naslednika, ki ni bil svet mož, toda poznal je skrivnost posebnega kraja v gozdu in posebne molitve. Zato je rekel: "Gospod, ti veš, da nisem svet. Toda gotovo se ne boš zato znesel nad svojim ljudstvom? Usliši torej mojo molitev in mi pridi na pomoč." In Bog je uslišal njegovo molitev in pomagal vasi.

Ko je tudi on umrl in so ljudje imeli težave, so se obrnili na njegovega naslednika, ki je poznal posebno molitev, ne pa kraja v gozdu. Zato je rekel: "Zakaj ti je toliko do posebnega kraja v gozdu, Gosod? Ali ne postane vsak kraj posvečen zaradi tvoje navzočnosti? Zato usliši mojo molitev in mi pomagaj." In Bog je zopet uslišal njegovo molitev in priskočil vasi na pomoč.

Sedaj je tudi on umrl in ljudje so imeli težave in so se obrnili na njegovega naslednika, ki ni poznal niti posebne molitve niti posebnega kraja v gozdu. Zato je rekel: "Gospod, ti ne ceniš obrazca, ampak krik srca v stiski." In Bog je spet uslišal njegovo molitev in pomagal vasi.

Ko je tudi ta mož umrl, so se ljudje s težavami obrnili na njegovega naslednika, Temu duhovniku pa je bil važnejši denar kot molitev. Zato je rekel Bogu: "Kakšne vrste bog si, ki si sposoben odlično rešiti probleme, ki si jih sam povzročil, obotavljaš pa se premakniti prst, če pred teboj ne klečeplazimo in prosjačimo in prosimo? Kar se mene tiče, naredi z ljudmi, kar hočeš."

Potem se je vrnil nazaj k delu, ki ga je ravno imel v roki. In zopet je Bog uslišal njegovo molitev in pomagal vasi.

Anthony de Mello