Ti, ki pišeš pod imenom mojim 'ljubljena'
ko jaz že zdavnaj sama spim
se ne zdi ti, da bilo bi lepše
vzeti si trenutek in objeti me,
pa čeprav je čas, ko moram izjokati
čisto vse kar me boli in rani me.

Sem drugačna kot si ti, sem tvoj nasprotni pol
včasih iz nepopolnosti drug drugega
kot slikar na platno riše slike
sva popolnost skupno risala,
ki tako nevedno zdaj jo briševa.

Sva postala tujca v predoru,
vsak v svojem svetu iščeva stvari
z zaprtimi očmi kot slepec, ki razbije ker ne vidi
po črepinjah hodiva, razbiti delci vsepovsod
se čudiva, jih iščeva in lepiva nazaj
bojazen prikrade se v oči
le razbitine zlepljene, vse lepo iz njih polzi.

Vem, tvoj svet me rabi, da kot senca ob tebi stojim,
ko se vzpenjaš v višave, dajem upanje in te bodrim
torej tiha reka bom, zate, ki si bučen orkan
saj zmorem ljubeče spolzeti skozi čeri
na drug način, pa vendar z enako silo kot ti
le da dušo takrat meni trga, kar neznosno boli.