vsakič, ko vidim te,
moje srce, kar stisne se.
nevem zakaj, saj vidim te tako poredko,
da komaj te poznam,
a zadosti, da priznam-
všeč si mi.

ampak...
ali je vredno obupati nad nekom,
ki ljubiš ga,
zaradi osebe, ki na smrt ti je všeč,
in ko jo vidiš, dihati ne moreš več?

sliši se smešno,
a uročil si me,
in tudi vem,
da mišlenje moje je grešno.

a ko se nasmehneš mi,
in pomežikneš mi z očmi,
se v glavi mi zvrti,
v želodcu se 100 metuljev rodi.

a kaj ko malo starejši si,
med nama na kilometre je poti.
prej bo konec sveta,
preden med nama se kaj zgodi.

a priznam-všeč si mi!
zdi se, da tako čutiš tudi ti.
a tudi TI veš,
da dlje ne smeš.

morda pa se motim,
in imam le tak občutek,
saj nevem kje se me glava drži,
med nama za zdaj veselo prijatelstvo živi.

pa saj se mi je to že zgodilo,
čas celi rane.
tudi to, ki NI rana,
je le misel, da na nek način imam te rada.