Čeprav nudi prihranek časa ekonomsko utemeljitev za grajenje in širjenje cestnega in avtocestnega omrežja, se zdi kot da ne daje ljudem več prostega časa. To je zato, ker čas pešačenja ni upoštevan, ker avtomobili zavajajoče porabljajo naš čas in ker ljudje porabijo prosti čas, da potujejo še dlje po novo zgrajenih hitrih cestah.

Čas je denar, nam govorijo; povečana mobilnost je torej eden izmed načinov varčevanja časa. Vendar kako učinkoviti so moderni transportni sistemi prei varčevanju časa? V noveli Momo avtorja Michaela Ende opisuje spremembe, ki so se zgodile v dnevnem življenju skupnosti, ko so prišli "tatovi časa" in so prepričali vaščane naj ne "zapravljanjo" časa na pogovoru in skrbi za starejše ter podobnih družabnih aktivnostih.

Učinek je bil dramatičen: tradicionalni kafič je bil spremenjen v restavracijo s hitro prehrano ipd, ljudje so bili preveč zaposleni z varčevanjem časa, da niso imeli časa za druge.

Endova novela stisne dokodke, ki so se zgodili v nekaj desetletjih v Evropi v samo nekaj mesecev. Opažanje je, še posebej med starejšimi, da nihče nima več časa drug za drugega. Kako lahko razložimo Momo efekt, da bolj ko želijo ljudje varčevati čas, manj ga imajo?

Relativno preprosto je povečati hitrost s katero se ljudje premikajo naokoli, veliko težje pa je uvesti spremembe, ki bi nam omogočale, da porabimo manj časa za dostop, do potrebnih krajev, ustanov (trgovine, službe, šole...). Primerjamo lahko leto 1920 z letom 1990, da vidimo, kako dobro deluje transportni sistem. Nekaj kar je brez dvoma opazno je to, da je v teh 70 letih potrebno prepotovati mnogo daljše razdalje, da pridemo, do vseh potrebnih mest.

Dlje je treba potovati do trgovin, prostočasnih dejavnosti in pri tem je še potrebno nameniti čas za iskanje parkirnega mesta in nato za pešačenje. Na delovnem mestu moramo biti pripravljeni potovati dlje. V prostem času pa si ljudje omislijo dnevne izlete v Paris, Stockholm, Berlin, kar bi bilo v 20-tih videti kot neumnost.

C. Marchetti je dokazal, da je količina časa, ki jo posameznik nameni potovanju približno enaka, ne glede na to kako hitro ali pa kako potuje. Ko ljudje pridobijo na hitrosti, dodaten čas uporabijo za to, da potujejo večkrat ali pa dlje. Z drugimi besedami, večina posameznikov se obnaša enako do svojega teritorija, ne glede kakšne vlikosti je.

Tisti, ki uporabljajo tehnologijo, da potujejo z večjimi hitrostmi, še vedno naredijo enako število osebnih stikov, še vedno delajo, jedo, spijo in se igrajo v istih razmerjih kot prej. Razlika je samo ta, da to počnejo v večjih razdaljah narazen med različnimi dejavnostmi. Ali to počnejo iz izbire ali iz prisile?

S tem ko so se povečale razdalje med bolnicami, šolami, nakupovalnimi centri ipd., nihče ne more podaljšati dolžine dneva. Zato je potrebno povečati hitrost potovanja; naredijo se investicije v hitrejše načine prevoza - družine kupijo boljše avtomobile, vlade gradijo hitrejše ceste in železnice. Vendar čas, ki se pri tem privarčuje, povzroči le večjo porabo prevoznih sredstev in več prevoženih kilometrov.
Izsek iz knjige:

Transport for a Sustainable Future: The Case for Europe, John Whitelegg

Objavljeno na: http://www.theecologist.org/