Ni vseeno, s kom se družiš in kod vodijo tvoja pota.
Na tej poti trčimo ob mlačnost in površnost.
Pride dan, ko se ti zdi vse brezbarvno, brezizrazno,
brez okusa in brez čutov.
Napotke vzamemo kot svarilo, pojasnilo, merilo,
oporne točke, kompas.
Ni vse, kar so naši dedje še cenili, preživelo, zastarelo,
nepotrebno.
Zato pa ne vemo, komu bi življenje posvetili in kaj neki bi
z njim naredili.
Temu vsemu eni pravijo folklora, samo še en lep običaj za v muzej.

Morda na stara leta, ko bo čas, med raznovrstno kramo naletimo spet na te relikvije,
fosile, ki smo jih v mladosti tako objestno protestno zavrgli.
A to je naše prepričanje, ki ni tako neznatno, da bi se kar nekje preprosto izgubilo,
ne da se ga na trgu kupiti po znižani ceni,
niti si ga ne moremo izposoditi od prijatelja takrat, ko bi ga potrebovali.
Kako težko je razumeti, da nismo mi edini vladarji, da nismo vsemogočni, čeprav smo krona stvarstva.
Vemo, da marsičesa nikdar ne bomo odkrili,
vemo, da ima niti zakonitosti življenja Nekdo drug v rokah, ne mi,
bega nas to, da smo ga že vsepovsod iskali in (njegov obstoj) dokazovali,
ga želeli zadržati, pa se nam je vedno izmuznil,
videti, spoznati, doživeti se dal je le izbranim in iskrenim, Njemu vdanim.
Ne vemo, kako bi se pred drugimi izgovorili,
ko nanese beseda na smisel življenja in reči, ki so povezane z vero:
morda modro obmolknemo,
morda pa, in povsem umestno, svoje prepričanje le ubranimo.
Trudimo se, da bi zgledi govorili, ne besede.

Danijela Premzl