Na Kubi, svetovnemu modelu za ekološko pridelavo hrane, je večina hrane pridelana in porabljena lokalno v mestih. Spodbuda komunistične vlade je bila prvotno odgovor na ekonomsko izolacijo, ki je sledila po padcu železne zavese in uvoza gnojil, pesticidov in nafte za traktorje iz Sovjetske zveze. Organski način kmetovanja se je med ljudmi prijel in sedaj je Kuba ena najbolj zdravih držav na svetu.

Posebni del zgodbe uspeha je pridelava hrane v mestih, ki pridela 60% vse zelenjave. Tako lahko vidite vrtičke ob pločniku, na balhonih, v dvoriščih, vogalih elegantnih kolonialnih stavb mesta Havane. Znotraj mesta so kemični pesticidi in gnojila prepovedani. V samem mestu Havana je registriranih 62 000 manjših in večjih vrtičkov.


Na začetku »ekološke revolucije« je država dala na razpolago, neuporabljene mestne površine, vsakemu, ki je želel obdelovati zemljo. Razni biroji so sbodbujali to početje in državne trgovine so dobavljale semena in orodja. »Skrivnost je v visoki produktivnosti majhnih urbanih površin.« pravi Nelso Compagnioni iz Inštituta za tropsko kmetijstvo, in zanika mit da je industrijsko kmetijsko cenejše. »Vsak dolar, ki ga proizvedemo, na majhnih vrtičkih, nas je stal 25 centov, da smo ga proizvedli: če se poveča pridelovalna površina, se povečajo tudi stroški – več delavcev, nižji donosi, bolj zapleteno namakanje. In nimamo potrebe po transportu: uporabniki poberejo hrano na poti domov iz službe.« Promovirajo tudi zdrav življenski slog, ki ima tudi ekonomske posledice. Zavzemamo se za manj sladkorja in več zelenjave v prehrani.

"Naš problem mora biti rešen brez krme, gnojil in goriva." Je rekel Fidel Castro leta 1991. Kubanski alternativni model je znanstveno zasnovan, z majhnimi vhodnimi stroški in trajnosten — je največja takšna preobrazba v zgodovini. Kubansko kmetijstvo je postalo laboratorij za ne-kemične pesticide in gnojila, kmetovanje v manjših enotah z motiviranimi pridelovaci ter s pridelavo v okolici mest.

Z 2 % prebivalstva celotne Latinske Amerike, ima kuba 11 % vseh znanstvenikov. Mnogo med njimi je sveže diplomiranih bosonogih agronomov, ki delajo na lokalnih zadrugah in raziskujejo biološka gnojila ter škropiva. Kmetje so ponovno odkrili tudi tehnike kolobarja in zamenjali traktorje z voli. Eksperiment se razvija še naprej. Vsaj 200 bio-tehnoloških centrov raziskuje biološka gnojila ter škropiva, ki temeljijo na mikroorganizmih.

Pomembni del pri samozadostnosti so bile zemeljske reforme, ki so 40 % zemlje, ki je bila v državni lasti, podelili v last raznim družinskim zadrugam in združenjem. Kmetje so lahko začeli prodajati neposredno na trg pod ugodnejšimi pogoji kot državna hrana. Preostale državne kmetije so razdelili na manjše kose, katerih lastnik je še vedno država, obdelujejo jo pa posamezne družine. V mestih lahko »dvoriščni pridelovalci« prodajajo svoje viške na za to odrejenem prostoru.

Vilda Figueroa verjame, da bo urbano kmetijstvo preživelo. Samo lani je bilo na ta način ustvarjenih 200 000 delovnih mest. Družinske »zadruge« izplačujejo plače. »Organska pridelava je bolj ekonomična ker dobiš večje donose z manjšimi stroški. Urbano kmetijstvo je prineslo sedem gramov zelenjave na osebo v 1996, danes že 450... Ko bodo Američani spustili embargo, bodo trda pogajanja. Vendar ni v politiki vlade da bi uvažali poceni tujo hrano. Veliko smo vložili v izobrazbo za trajnost.«
http://www.resurgence.org/