V orehu, orjaškem drevesu,
ki je stalo ob potoku Vrnivcu
pod vasjo Kozjapara ob Vipavi,
sem slišala prigovarjanje
naj še malo ostanem,
da ga je voda ranila v koreninah,
da je ginjen in da jo čuti
prepredeno po žilah kot jok
in da ni na nikogar naletel,
ki bi ga znal tako poslušati kot jaz.

Stala sem ob njem
in se nisem znala ravnati
po njegovem času.
Na travniku z valujočo travo
so ležali orehi. V njih so bile izbe
in kamrice, v katerih so ležali njegovi
otročički, glasba vode in nebo.
V jedrcih so bili skriti plazovi,
kamenje, kristali, zvezdne noči,
zvoki vode in pisane skrivnosti cvetov.

Čutila sem, kako mu močno drhti duša
in da se mu bodo odprle duri in kako
mi bo stegnil svojo vejo v slovo.
Tako sem bila uglašena na njegovo
hrepenenje, da sem naposled našla
tisti skrivni kotiček, ki sem ga gojila
zanj v svojem srcu, in tiste zlate niti,
ki so me vezale na njegove plodove -
na oreščke, ki sem jih vsako leto
pobirala v travi in jemala iz potoka,
ko sem zajezila z zaporo njegov tok.

Že skoraj bi bila pozabila kako
so me njegove korenine božale
po bosih nožicah, ko sem bredla po vodi
in kako me je hladil v senci,
kako sem ga stresala in klatila s palico,
ko je bil še manjše drevesce.

Skoraj bi bila pozabila kako se je oreh
staral in kako sem jaz rasla v deklico
in se že skoraj zaljubila
v tega redkega posebneža,
ki je dremal in čakal name.

Čutila sem kako je znotraj topel
in zunaj hladen in kako čutim v sebi
nekaj živega, ki je podobno njemu.
Vedela sem, da v tisti prečudoviti naravi,
spada tudi orehovo drevo v vrt
mojega otroštva, da je v sebi bolno
in da se potiho poslavlja od mene.

Stala sem še nekaj časa ob njem
in videla kako je odložil svoje
porumenele liste v vodni tok
in strmel vame odprtih oči
s svojim suhim telesom.

Iz njegovega debla je mizar
izdelal spalnico mojemu stricu Stanku,
ki se je pred davnimi leti poročil s Tilko,
v kateri sem samo enkrat prespala
in se tesno objeta k mladostnemu prijatelju
za vedno poslovila od orehovega
drevesa s to najino zgodbo.