Videvam vas povsod, največ ko pozirate
in se snobovsko razkazujete na TV.
Pod podplati vam odmeva: Hitro, hitro!
Ceste se polnijo s skoviki glasov
in škripanjem gum. Letala v zraku brnijo.
Listje v vetru se vrtinči pod nogami,
šumijo vode na obrazu zemlje in nosijo naprej.
Vendar cesta se zoži na koščku prostora,
ko Dandy po hitri hoji, do konca ceste,
ki vije navkreber, izmučen pripleza.
Na začetku je bil sam ritem, korak.
Živel je iz telesa svojo usodo Evropejca.
Nesistematično, slučajno, s kavbojkami
in majico z napisom z napisom: I am a Slovene.

Sedaj živi v svetovih tistih, ki so jih zapustili
in v svetovih tistih, ki so eksperimentirali in sanjali
ter v svetovih tistih, ki ustvarjajo iz referenčnega poguma.
Hej, vi hazarderji, z malce bolečine, trpljenja, odrešitve
in oddahnjenosti v dušah vaših proletarskih staršev,
uživalci antibiotikov, sulfanomidov in uspaval,
pripravljalci hamburgerjev in pomfrijev,
predelovalci plastike in proizvajalci margarine,
farmarji, klavci, klobasarji in mesarji,
znanstveniki in kolonizatorji drugih planetov,
ki ure in ure presedite pred internetom
in razvijate duhovno govorico, ki fascinira,
erotično gospodovalni gospodiči, v polisterskih gatah,
ob kofetu zbrani, ki se zjutraj svetite zglancani s kremami,
z brenčanjem in jatami sivih čebel v glavah,
z mobiji in usnjenimi aktovkami v rokah
pa z zbirko zakonov, nataknjenih na vaših rogovih,
vam sta obleka in kravata postali osebna podaljška,
okraska vaše nove osebnosti, vam pa ni nikoli uspelo
priti do mene, da bi vam povedala kako mi je,
ko vidim, da se pojavlja božje na zelo
nečloveški način, medtem ko vi skrbite
za svoj angelski obraz in sonorni glas
ter obleke visoke mode Giannija Versaceja
in se učite nositi krono stvarstva na glavi,
govoriti na duhovni način, čustveno občutljivo,
politično sprevrženo, za rajo pravšnje;
vi, ki meditirate pod slovensko lipo sprave,
le kdo bo bral vašo duhovno literaturo?
Vaše sprevržene besede so vir za nesporazume,
na krilih govorice ubijate mir in vznemirjate duše,
se hranite z lakoto nemira, plenite čustva
in teptate človeka, medtem ko gorite v ognju
daritve vaše duhovnosti. Spomnite se, da ste
ločeni od vaših korenin in da se spreminjate
v izprijeni plevel. Ljubše mi je brez vas,
še malo vonjam dišečo slovensko pomlad
in občudujem dišeče in okusne sadeže jeseni,
ki vas bogato hranijo v zamaknjenosti
vašega tranzicijskega blagostanja.
Tako nekako mi je, kot bi poslušala rezgetanje megle
in da so zaprte tovarne postale središče sveta
pa ne srečam nikogar od vas dragi gizdalini Dandyi,
da bi se nad to novo podobo napredka skupaj zamislili.