Nevidno se je mož postavil ob obok hiše.
Opazijo ga le mimokapljajoče kaplje,
ki se dotaknejo njegovega zgubanega obraza
in se globoko opijejo vanj, kot da že dolgo nebi pil.

Ples ga je premamil, da je ponovno odprl svoje dlani,
polno odprl svoje telo in zaplesal s svojo dušo.
Veselil se je z edinimi sestrami, ki so ga spremljale,
edino one, ki so padale obenj, so se veselile z njim.

Bil je vesel, kot še nikoli poprej.
Odplesal je čez tisti hrib tam zadaj,
tam kjer nekdaj je bila njegova domačija,
kjer ga je mati kot malega prala in ko je oče pipo kadil.


Odplesal je morda svoj zadnji ples v življenju, ki ga je imel.
Vedele so sestre, kako je neizmerno vesel.
Skupaj z njimi je odplesal proti samotni noči.
Za njim se, kot da ga ni bilo, niso pogledale nobene opazovanih njega oči.