O, Bog, kako lepo misel je izrekel Meli. Jaz se ne sekiram zaradi trnja, najbolj vesela sem nekoč bila, ko sem zagledala v ogledalu, da sem cvet sredi tako globoke magične moči svetlobe.

Hitela sem naslikati vse strani rožnih listov, osenčiti vse strani, kjer roža upogiba steblo, sliko sem dopolnila v vseh igrah barvnih sprememb, da je bila še bolj dišeča. V nenavadnih barvnih odtenkih sem opazila skrivnosti svojega življenja in mojega značaja. Tedaj je pristopil k risbi moj prijatelj in mi rekel: "Pozabila si narisati trnje vrtnice." Nanje se nisem spomnila, ker me je rdeča barva vrtnice tako prevezla, da niti nisem opazila, da ji manjkajo trnji. Razmišljala sem o smrtnem plesu rože, ki me je opozarjala na minljivost. Nato sem narisala trnje, ki so me spominjali na moje napake. Nato je spret pristopil prijatelj in mi rekel: "Tako se mi zdi vrtnica veliko lepša in pristnejša, saj ima vse njene naravne danosti in lastnosti, ki jo utegnejo narediti prek jutrišnjega dne še lepšo in bolj dišečo zaradi izgube njenih cvetličnih barv, prekrila jo bo bledica in jaz jo bom s trnji vred imel še rajši".

[ Odgovori na to | # ]