Spominjam se, da sem kot otrok velikokrat naredila nekaj, potem pa zbežala. To je bilo kot neka nagonska sila, ki me je potegnila stran, da se zaščitim, pred posledicami. Beg kot nemoč, kot boj za obstanek, pa se pri odraslemu človeku kaže kot neodgovorno ravnanje. Tak posameznik se ni pripravljen soočiti s posledicami svojih dejanj. Če je delal nekaj slabega, se želi izogniti, tako da zbeži, če je delal dobro, nima samozavesti in je prestrašen, da morda pa le ni tako dober kot misli, da je.

Mnogo je danes zakonov, ko se partnerja ne moreta dogovoriti o skupnih stvareh, pa gresta raje narazen. Nič ni bolj preprostega kot oditi, z novo osebo bo sigurno bolje, me bo bolje razumela in bo po "moje". Tako razmišlja veliko zakonskih partnerjev, zapusti družino in živi z novim partnerjem "od začetka". Vsa zgodba pa se kmalu ponovi. Ponovno je taka oseba soočena z preprekami, nalogami, ki jih mora rešiti, na način, ki ni enostaven. V delo je potrebno vložiti nekaj truda, ljubezni, potrpežljivosti in sprejemanja. Razlika je le v tem, da je naloga, ki bi jo morali opraviti že prvič, v družini, s partnerjem, tokrat težja, čeprav na začetku ni bilo videti. Ali bomo spet zbežali?

Tako nekako potekajo ločitve družin, ki jih sestavljajo nezreli, odrasli, neodgovorni ljudje, posledice pa nosijo otroci, ki so prepuščeni enemu partnerju, ter k drugemu hodijo le občasno, če imajo srečo.


Obstaja pa tudi še drugačen beg. Beg pred samim seboj. Kamor koli gremo, nesemo svoja čustva, občutke, misli in želje s seboj, svoje vzorce ponavljamo, dokler se zavestno ne odločimo, da s tem prekinemo. Zakaj bi se izognili neki situaciji takrat, ko vemo, da se nam bo vrnila v drugačni, težji obliki? Velikokrat je dovolj, da le spremenimo svoj pogled na situacijo in to tako, da spremenimo sebe. Ko v sebi začutimo mir in harmonijo, ko vidimo, da na situacijo ne moremo vplivati in da se stvari zgodijo neodvisno od našega delovanja ali nedelovanja, je edina možnost, da ohranimo mir v srcu ta, da sprejmemo situacijo tako kot je. Poskušamo gledati objektivno, "od daleč", kot da se nas ne tiče, kot da smo le opazovalec in ne aktivni igralec. Tako povečamo možnost realnega vpogleda v situacijo, kjer smo se znašli in s katero se ne strinjamo.