Svoje stopinje sem zagrebla globoko v zemljo.
Spremenile so se v donebno drevo v izčiščeni podobi.
Spomnila sem se časa in kraja svojega rojstva
in se s strahom dotaknila gnezda siničke,
zibelke, kjer ptičje žgolenje soustvarja glasbo,
ki prebuja jutranje sonce, da zopet zasije.

Na tisoče glasov sem slišala in si tipala
svoj mladi obraz v tej glasbi življenja,
ki sledi samotni ptici v njenem letu,
odmevu blagoglasnega žuborenja reke,
zvenu hrepenenja dreves po dežju in vetru,
izzvenevanju nežnosti in miline
skoz cvetove in liste bivajočega v prosojnosti stvaritev,
ki odmevajo glasove podaljška ozelenele flavte.

Kakor padajoči bršljan sem plezala
čez robove osamljenega kamnitega zidu
in užila roso pred opoldanskim ognjem.
V natančni spolnitvi svojega diha
sem krenila po mehki poti, ki jo utira glasba
skoz občutljive praznine svilnatega hrepenenja.


Hodila sem po ozkem robu zidu,
poraščenim z mahom, skoz sončno svetlobo
in spokojnost molka srčne radosti.
V svoji notranjosti sem se srečevala
z oddaljenimi spomini, naslonjenimi na obzidje
brezčasne spoštljive navzočnosti.
In ko se vsa meni namenjena glasba pretoči skozme,
bom začutila kako svetloba menjuje drevje
in glasba odeva veje s svojim zvočnim oblačilom,
ki bo v vetru plapolalo proti goram,
kjer so skale polne mojih zvočnih odtisov,
ki padajo v rodovitna brezna,
odkoder se oglaša izvir studenca,
ki bo kot dež ustvarjal kraljestvo rož.

Ko bom pokrita s snegom v gozdu orjaških dreves
nabreklih ustnic poljubljala glasbo tišine,
ki že od mojega rojstva živi v meni,
in z ranjenimi prsti tipala v sebi zleknjeno ptico,
ki s petjem prebuja sence preteklosti
skoz lastno iskanje svojega glasu,
bom ponikala s svojo melodijo v duši
v notranjost ognjenega večernega horizonta
in doživljala nove daritve v plesu vetra,
kakor da je čas napolnil prostor z glasbo vibracij,
ki si poskušajo zapomniti tudi moj glas
vseh izrečenih misli in napisanih besed.

...o0o...