(Na potezi je civilna družba)

Ali se zdi misel "kako vzpostaviti stanje duha, vredno človeka" sama na sebi onemogla fraza, utvara ali privesek leporečja, ko človek oblači svoje misli v kulturno preobleko samo zaradi lepšega? Nikakor ne!

Lik dobrega človeka se pogosto razprodaja kot nasledek preživelosti in je celo deležen posmeha. Potem, ko je prejšnji red izgubil svojo moč, smo ponosni na zgodovinsko pozabljivost z vso vnemo začeli verjetni v nov družbeni red, nikoli pa si nismo mislili, da se bodo nove razmere odzrcalile v okamenelem odnosu, ki je izgubil posluh za potrebno mero človeške veličine, ki se kaže kot človeško izpolnjena dobrota v socialni in pravni pravičnosti. Le-ta se kaže kot duhovna higiena nekega naroda, kot obča človeška zavest, ki preverja stvarno vsebino življenja in dobrota postane odnos.

Medla luč je luč v žalosti in od nje dobiva svojo moč srečanje z dobroto, ki ji enostavno povrne življenje. Kako ugnati nadomestek dobrote, ki se je razbohotil kot pohlep po moči, denarju in oblasti, kako ozdraviti to bolezen, ki ne vidi prosjačenja milosti zavoljo človeškega bistva? V okoliščinah formalne demokracije govori žargon, ki se je žal, obnesel kot skleda negativnega duha, ki hoče izpričati svojo povezanost z ljudmi s polnili, ki so zgolj formule kako priti do moči s podtikanjem svoje resnice. Vprašajmo se, kje je človekov občutek dotaknjenosti z vdahnjeno dušo in emancipiranim duhom, ki si jemlje vsakokratno tubit slehernega človeka za odnos v najožjem pomenu besede. Kako molk prikrajšanih brezposlenih in brezpravnih množic lahko potolče govorico tistih, ki žive v izobilju, ki mu vse dovoljuje in ničesar ne odreka.


So mar prikrajšanji ljudje trpljenje, ki nočejo imeti besede na čem trpijo? Kakšna družba smo postali, če s svojim odnosom do svojih članov le-tem odrekamo kvaliteto življenja in jih obenem determiniramo, da nimajo dela in za življenje potrebnih materialnih in duhovnih dobrin.

Ali ni naš odnos že sam na sebi njihovo ponižanje, ali ni naš odnos brez odgovornosti in razduhovljen hkrati; ali s svojo pasivnostjo ne podpiramo idejo nečesa popačenega, idejo pravšnjosti in priročnosti, ki omogoča, da smo postali ujetniki prikimovalstva in nisemo z ničemer sposobni ublažiti to nezadržno moč pohlepa, ki si jemlje kar se mu zahoče; ali trpimo v vzpostavljenem lastninskem razmerju nad samimi seboj? Vprašajmo se, kaj je bistvo našega odnosa, ali ni to dobrota do bližnjega, ki se ne odraža le v tem, da daš kos kruha lačnemu in greš zadovoljen dalje, da si opravil svojo človečansko dolžnost. Dobrota je odnos družbe do slehernega posameznika, vsak od nas pa je ud te družbe s svojo človeško odgovrnostjo.

Civilna družba je na potezi s svojo besedo. Nova Vlada RS je civilni družbi odprla vrata na stežaj. Izkoristimo to možnost in napravimo s skupnimi močmi nekaj dobrega za slehernega, ki nemočen pričakuje od tebe, da boš nekaj dobrega naredil zanj. Dobroto in ne sebičnost ter egoizem namesto olja vbrizgajmo v našo mašinerijo, da se ne bo kolesje polomilo in da vzpostavimo stanje duha, vredno človeka.

Tatjana Malec