Kaj pa smo mi drugega kot berači, ki vseskozi prosjačimo, zahtevamo, hočemo?

Nezadovoljni s samimi seboj nismo zadovoljni niti z darovi, ki jih prejemamo. Nezadovoljni smo s soljudmi, s svojo deželo, s sosednjimi deželami, večno lačni, lačni, lačni. Lačni duhovi. Seveda pa ta pot nikoli ne prinese Spoznanja. Brez tega pa nismo nič, pa naj si prigrabimo karkoli.

Zastonj so velika materialna dobra, molitve in meditacije, vsa prizadevanja, ČE NE SPREJMEMO SVOJE REVŠČINE. Šele ko jo resnično sprejmemo, postanemo mirni in zatem sposobni nekatere stvari izboljšati, a brez lakote, ki nas sili v neučakane, nespametne odločitve.

Danes (kot tudi vedno v zgodovini) je človeški lačni duh zelo velik. Prav neverjetno je, kako si ljudje vneto uničujemo svoja življenja, razbijamo svoje in tuje družine, povzročamo vojne samo zaradi lačnega duha, to je pohlepa. Žena hoče novo kuhinjo, čeprav je stara še povsem v redu. Mož hoče nov avto, s klimo, servo volanom, luksuzno notranjostjo, čeprav tega ne potrebujejo. Sosed gradi velikansko hišo, samo da bi dokazal, da ni taka šleva kot je bil njegov pijanski oče. Potem pa z ženo osamljena tavata po velikih sobanah, problem pa postane vzdrževanje hiše in celo brisanje prahu.

Sosedje se leta in leta tožarijo med seboj za košček poti ali njive in si uničujejo življenja. Mlade mamice zapuščajo svoje otroke, "ker bi rade še živele". Možje v kasnih srednjih letih zapustijo zgarano ženo, ki jih je vedno podpirala in si najdejo novo, mlajšo, da se pokažejo kot korenjaki. In tako naprej. Ljudje se medsebojno in sami sebe ubijamo zato, da bi uresničili svoj pohlep. Vzgajamo in sledimo demone, ki imajo svoje korenine v našem otroštvu ali v okolju, dokler ti demoni ne postanejo tako močni, da nas prisilijo v nespametna, nora dejanja. Na primer krajo, goljufijo, prešuštvo, varanje, zanemarjanje otrok, zapuščanje partnerjev, ki niso zmogli izpolniti naših sanj...

Pohlep izhaja iz strahu, da nimamo dosti, ali pa iz želje, da se dokažemo v očeh drugih in s tem, posredno, v svojih. Seveda moramo vse to plačati, mnogokrat z boleznijo, zgodnjo smrtjo ali z nenehnim nezadovoljstvom. Slednje je grozna bolezen. Kajti če smo nezadovoljni s samimi seboj in sedanjo situacijo, pa kakršnakoli že je, smo nezadovoljni z Izvorom in s Silami, ki nas vodijo.

Sprejeti svojo revščino pomeni resnično olajšanje. To je olajšanje, ki se ga ne da opisati. Sprejeti svojo revščino pomeni postati Ljubezen. Pomeni prepustiti se Višji volji.

Iz knjige Moči življenja: Jernej MEHLE