Ne najdem pravih besed. Da bi opisala in seveda priznala vse svoje resnice in laži. Se samo sprašujem, kdo in zakaj me je naredil takšno. Da sem sama sebe naredila za svetnico, ki nikogar ne želi in ne more prizadeti. Narediti tako, kot misli, da je prav, ne glede na to, kdo ali kaj ostaja za mano...

Starši? Vzgoja? Ali je vse skupaj v moji glavi... sem se sama vzgojila? da se podrejam, da sledim, da ne znam treščit z obema nogama v tla in na glas zakričati: dovolj mi je?!? Se mi zdi, da klic na pomoč odmeva v moji glavi... Saj ne znam, ne upam na glas prositi za pomoč. Škoda, da nimam gumba za off...

Vem, da bom jutri močna kot bivol in nič mi ne bo moglo priti do živega. Včasih je lažje zaupati tujcu...

Kdo nas ustvarja? Smo res sami tisti? Je res, da v življenju ni naključij in da se vse zgodi z določenim namenom? Je res, da ti vsakdo, ki pride na tvojo pot prinese sporočilo? Bom ga kdaj znala razbrati? Bom kdaj razumela? Bom kdaj modrejša za vse storjene napake in zmote? Samo sprašujem se... Vendarle je le življenje, ki se dogaja... Preprosto, kot sprehod čez polje. Preprosto, kot otroška risba...