Enkrat, ..zvečer,...ko sem se pred televizorjem smilil sam sebi ... jako fest...in bil jezen na ženo, na življenje....in je žena likala srajco.....meni....potem, ko je pospravila posodo, ostalo od večerje, ki jo je predtem pripravila....nama......,mi je rekel Konfuzij, moj prijatelj:

bk..nikoli ničesar in nikogar ne jemlji kot nekaj samoumevnega.

Sem se zamislil...pa ne domislil.
Ma...me je nekaj prisililo, da sem stopil k ženi....je še likala srajco ... mojo. Ji je reklo nekaj v meni:
"Hvala Ti za današnji dan, draga"
Me je pisano gledala nekaj trenutkov...dolgih...potem pa se mi je nasmehnila.
Sem razumel


en_bk