James Van Praagh
Zdravljenje žalosti

Od nekdaj živim z mačkami; mačke in jaz se privlačimo na poseben način. Mislim, da nas druži izredno razumevanje in izredno spoštovanje.

Pred štirimi leti se je na mojem pragu znašel maček lepe kostanjevo rjave barve. Bilo je očitno, da zanj nihče ne skrbi, in bil je zelo lačen ter žejen. Brez dvoma se je znašel na pravih vratih. Morda je vedel, da imam mačke še posebej rada. Takoj sem mu pripravila skledo hrane in jo pustila na verandi. Nisem ga silila, da bi prišel noter. Vedela sem, da se bo nazadnje sam odločil, ali bo ostal ali odšel.

Po nekaj tednih je maček začel prihajati v hišo, in še preden sem se zavedla, se je popolnoma udomačil. Zaradi njegove lepe barve sem mu dala ime Chester. Zelo kmalu si je poiskal najudobnejši stol v hiši in si ga prilastil. Takoj sva postala najboljša prijatelja. Presenetljivo je bilo, da se je dobro razumel tudi z drugimi našimi mačkami. Privadil se je življenju v hiši. Ven je hodil skozi mačjo loputo in se vsako jutro vračal na zajtrk.



Nekega jutra pa ga ni bilo nazaj. Čakala sem ga ves dan in vso noč, a se ni prikazal. Nekako sem vedela, da ga ne bo nazaj, in bila sem zelo žalostna. Čas je tekel in pogosto sem se spraševala:

»Le kaj se je zgodilo ljubemu Chesterju?«

Potem pa sem nekega dne, ko sem se sprehajala po soseski, na neki verandi opazila mačka. Bil je ravno take kostanjeve barve kot Chester. Ko sem prišla bliže, sem ugotovila, da to je Chester! Poklicala sem ga, pritekel je k meni, se podrgnil obme in zapredel. Zelo sem bila vesela, da ga spet vidim. Ko sem se sklonila, da bi ga pobožala, sem zaslišala ženski glas, ki ga je klical:

»Smoky! Pridi sem, Smoky.«

Maček se je takoj obrnil in odšel proti glasu. Dvignila sem pogled in na vratih verande zagledala starejšo žensko. Stopila sem k njej, se ji predstavila in ji povedala o Chestru. Povabila me je na skodelico čaja.

Ko sva sedeli v kuhinji, mi je povedala, kako se je pred nekaj meseci kar na lepem prikazal na njenem pragu. Nato je dejala, da ga lahko odnesem domov. Bila sem presrečna. Ko pa sem ga dvignila, da bi ga odnesla, mi je skočil iz naročja. V tistem trenutku sva si pogledala v oči. Začutila sem njegovo energijo in vedela sem, da me ima rad, a zdelo se je, da mi sporoča, da mora početi nekaj pomembnejšega. Tedaj sem se zavedla, da ga ne morem imeti. V slovo sem ga poljubila na teme in rekla gospe:

»Je že v redu. Zdaj je doma tukaj. Kar pri vas naj ostane.«

Na njenem obrazu se je prikazal smehljaj. Spoznala sem, da ji je zelo odleglo in da je bila zelo hvaležna, da je lahko obdržala svojega malega prijatelja. Ko sem odhajala, se mi je znova in znova zahvaljevala.

Približno čez šest mesecev sem na to gospo naletela v samopostrežni trgovini. Povprašala sem jo po Chestru. Povedala mi je, da so kmalu po mojem obisku ugotovili, da ima njen mož raka, in da je umrl. Novica me je pretresla in izrekla sem ji sožalje. Povedala mi je, da je Chester vse dni moževe bolezni prebil ob njegovi postelji, da je bil miren. Imela je občutek, kot da je mačka poslal Bog.

»Ne vem, kaj bi počela brez njega.«

Poslovili sva se in obljubila sem, da se bom kdaj oglasila na skodelico čaja.

Ko sem odšla, sem spoznala, da je moral Chester resnično opraviti pomembno nalogo. Bilo je, kot da bi bil angel, poslan iz nebes, da tolaži to žensko. Bila sem zelo vesela, da je bil ob njej, ko ga je najbolj potrebovala, in hkrati, da je bil tudi del mojega življenja.

Carol Carpenter