Piše: Boža Negovan v novi Vivi www.viva.si

Težko je natančno reči, kaj je v spolnosti normalno in kaj disfunkcionalno oziroma motnja. Morala, religija, tradicija, tabuji in druge omejitve so še nedavno v veliki meri zatirali spolnost, na to temo pa je bilo opravljenih le malo raziskav in tudi knjige so bile redke. Spolnost še vedno ovija tančica mitov, ki večinoma temeljijo na folklori, zapisih v medijih in sanjarjenju.

Oglejmo si nekatere od takih mitov

1. Poročeni pari veliko seksajo: v resnici poročeni pari seksajo povprečno 56-krat na leto.
   
   
2. »Pravi moški« je skoraj vedno pripravljen na seks, in to z jekleno trdo in dolgotrajno erekcijo: raziskave so pokazale, da za katero od oblik motnje erekcije trpi več kot polovica moških, starih od 40 do 70 let.
   
   
3. »Pravi moški« vedno poskrbi, da je ženska zadovoljena: dokler je bil seks namenjen zgolj razmnoževanju, v spolnosti ni bilo prostora za ženski užitek, zlasti ne v zahodnih družbah, ki jim vladajo moški. To se je začelo spreminjati šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Z množičnim dostopom do zanesljivih oblik kontracepcije in s krepitvijo ženske zavesti o lastni individualnosti je razmnoževanje dobilo nižjo prioriteto, hkrati pa so se porušila dvojna merila o seksualni potešitvi.
   
   
4. Spolni odnosi so dandanes daljši ter bolj energični in vroči kot nekoč: v resnici je v sredi 20 stoletja 75 odstotkov moških izlilo seme v največ dveh minutah. Trajanje odnosa je postalo vprašanje kliničnih raziskav šele pred dvajsetimi leti.
   
   
5. Večina žensk med spolnim odnosom doživi orgazem: v resnici več kot 40 odstotkov žensk med spolnim odnosom ne doživi orgazma.
   
   
6. Čeprav večina ljudi ne verjame več, da je seks namenjen zgolj razmnoževanju, številni ljudje svoje dojemanje o tem, kakšen naj bi bil seks, ustvarjajo v skladu s podobami iz medijev, v katerih je nebesedni genitalni seks pogosto precenjen: v resnici obstaja močna potreba po ročni, oralni in samostimulaciji

Za seks sta navadno potrebna dva in motnje v spolnem življenju so nadvse pogosto povezane z depresijo (ali s kako drugo motnjo razpoloženja), sramom, krivdo in drugimi čustvi pri katerem od partnerjev. Zato je pri reševanju tovrstnih težav najbolje poiskati strokovno psihološko pomoč, šele pozneje pa jo morebiti kombinirati z zdravili.

Boža Negovan