Petnajstletno dekle nas je zaprosilo za pojasnilo, ali je njena pravica, da se samostojno odloči za piercing, ali lahko na to njeno odločitev vplivajo starši. Najprej smo jo poučili o vlogi in pristojnostih Varuha, dodatno pa smo ji sporočili tudi svoje stališče o njenem vprašanju.

S petnajstim letom posameznik pridobi pravico, da samostojno odloča o vseh medicinskih posegih na svojem telesu. Navedeno pomeni, da dejansko samostojno odloča tudi o tem, ali se bo odločil za preluknjanje kože ali ne. Starši pri tem nimajo pravice, da bi takšen poseg kakor koli preprečili.

Vendar pa je treba razumeti, da pojem pravice uporabljamo predvsem v kontekstu, ali posameznik neko svojo željo ali idejo lahko uresniči tudi ob podpori državnega aparata, če je ta potrebna. V medosebnih odnosih pa je pojem pravice lahko precej problematičen, če nam drugi kakšne pravice ne želijo priznati. Svoje starše pozna najbolje otrok sam.

Menimo, da je prav, da otrok vztraja pri tem, da so starši dolžni otrokovim letom primerno spoštovati njegovo voljo, četudi se z otrokom vsebinsko morda ne strinjajo. Spoštljiva komunikacija je po našem mnenju najboljša pot, da otrok svojo odločitev staršem predstavi in jo po potrebi brani.

Seveda pa lahko uveljavljanje pravice posameznika pripelje tudi v konflikt z osebami, ki tej pravici nasprotujejo. V konfliktu pogosto ni tako pomembno, kdo ima prav in kdo ne, temveč je pomembneje, komu konflikt povzroča škodo.

Dekle smo obvestili, da je njena pravica, da se odloči za želeni poseg, nesporna. Hkrati pa je dekle kot članica družine eden od graditeljev odnosa s starši. Za takšno odločitev, kot je bila izpostavljena, je torej po našem mnenju veliko pomembnejše od pravnih pravil, poznavanje staršev, njihovih možnih reakcij na poseg in predvsem njihove pripravljenosti na razumevanje in sprejemanje otrokovih želja.