Šla sem skozi žareči ruj
in polzela po kapljicah krvi
po kapilarah skozenj.
Razpela sem roke kot jadrnica jambor
na morskih valovih in rdečina
je izkričala iz sebe ves upor.
Kot nedokončna škrlatna notranjost
do zadnjega diha utripajoča svetloba.
V ognjenem grmu kraške gmajne
sem razpirala grudi,
kot bi imela ptičja krila iz ruja.
Usedla sem se na skalo na gmajni
in gledala v smer, kjer sonce vzhaja.

Ne vem ure, kdaj vzide,
videla sem ga le v listih ruja.
Vsa žareča sem mu izmerila čas.
Čutim, kako klijem iz kaplje krvi,
ki jo je brinovka pustila
na vejici, da je ruj iz nje pordel.
Če je nebo čas in prostor,
je grm z majhnimi cveti v latih,
ki rdečijo rastlino življenja in moči
plazma žarkov iz krvi,
ki govorijo v jeziku ljubezni.

www.tatjana-malec.si