Teče reka, nežno žlubodra,
s sončnim žarkom se igra,
leskeče, si po strugi pot utira,
radovedno naokoli se ozira.

Le teči bistra reka svojo pot,
obrežje tvoje polno je lepot,
skrivnostna si kot da šepetaš,
z labodi ki krase te se igraš.

Postrvi te krasijo se bleščijo,
račke plavajo na breg hitijo,
ti ptice obletavajo gladino,
v soncu pregnale vso sivino.

Je malce nad teboj še domačija,
na pretekli čas medlo spominja,
kjer voz lesen v skenju še stoji,
zamrlo je življenje, ga tam več ni.

S težavo ostrešje času še klubuje,
z vremenom, vetrom se bojuje,
obledela barva, omet že odpada
zre v reko, oživela spet bi rada.

Morda življenja čaka pridnih rok,
skozi čas izginil tam je rod,
zdaj zapuščena le opominja,
z vsem lepim, slabim izginja.