Razbita steklenica,
prazne sanje v njej.
Ne zmorejo uiti,
ujete so brez mej.

Zasanjan moj obraz,
opazuje jih ves čas.
Ki sem jih vanj zaprla,
kakor svojih pesmi glas.

Ujeta v svobodi,
zaprta na prostost..
Brez Sonca sem že nekaj dni,
Dež nosi mi modrost...

Jokam z njim in me ne skrbi,
kako mi je hudo, da kdo opazil bi.
Smejem vetru se, ko nosi pramen mojih las,
daj veter nesi stran še ta presneti čas.

Naj mine vse, kar mora.
Pa obljubim da bom pozabila.
Naj izgine vse kar je bilo,
In prisegla bom, da to bom prehodila.

Tudi to pot mučnih dni,
ki krajšajo mi spanje.
Hodila pred ljudmi,
ki so padli v moje sanje.

Daj Bog, pošlji mi lepilo,
da bom zlepila vsak košček steklenici.
Ki sva jo razbila, še ko se je iskrilo..
Preuredila sanje bom in šla proti svoji resnici.