Veter se igra,
med jambori srca.
Mimo njih lovi spomine vse
in žvižga žalostno nadvse.

Ga slišiš, kako topota,
nad mirno gladino morja?
Kako boječe ječi,
v ušesih pušča kričeče sledi.

Jaz sem jadro že razpela,
pa je pretrgano na pol.
Nevihta se je takrat vnela,
vse odneslo je čez krov.

Ostala sama sem v temi
Brez zavetja, brez sveta,
sem se skrivala pred vsemi.
Utrgal se je kos srca.

Se spomniš, nekoč na lepe čase,
ko skupaj plula sva.
Ga nimava več zase,
na čer nasedla - oba!

Moja duša tu še tiho čaka,
kje se nov krmar zbudi.
Ti odplul si sam brez znaka -
"To krmari narkomana kri!"